Medtem ko so koronačasi razkrili marsikatero (skrito) težavo slovenskega zdravstva, kritik pa je ogromno, se nam je oglasila družina iz okolice Ptuja. Z jasnim namenom, pravijo. Da izpostavijo in se zahvalijo zdravnikom in drugemu osebju, ki v tem času bdi nad covidnimi bolniki, med katerimi se je žal znašel tudi njihov sorodnik.
"Prvi znaki okužbe so se pojavili v začetku lanskega decembra," pravi Zdravkova snaha Sonja. Kako se je sploh okužil, družina še vedno ne ve, saj so bili, kot pravi, ob zavedanju, da imajo med seboj pripadnike rizične skupine, še posebej previdni.
Prvi simptomi niso bili "nič posebnega". Utrujenost in vročina. "Kot večina ni takoj tekel k zdravniku, ampak je posegel po tabletah proti vročini," pravi sogovornica. A potem se je pojavila vrtoglavica in tast se je znašel v ptujski bolnišnici, kjer so ugotovili pomanjkanje kisika in mu ga začeli dovajati.
"Oče, kot mu pravim, je bil takrat sicer oslabljen, a še priseben, vsak dan se je slišal z ženo," nadaljuje Sonja.
"Potem pa je v nedeljo, 13. decembra, poklical zdravnik, da očeta prestavljajo v Ljubljano, ker mu na Ptuju kljub vsej pomoči ne morejo zagotoviti aparata za predihavanje, če se slučajno stanje poslabša. Takrat smo bili skoraj malo razočarani, a danes smo hvaležni zdravniku, odpustni list je podpisal dr. Primož Horvat, da se ga je odločil poslati v Ljubljano," pravi snaha.
Le dan kasneje so Zdravka v Ljubljani priklopili na ventilator in uspavali v umetno komo. "Na infekcijski kliniki smo spoznali, kaj dajejo ti zdravniki od sebe. Marsikateri svojo dušo," pravi Sonja.
Po dolgem času je bila nato pljučnica pozdravljena do točke, ko so lahko odstranili ventilator, pripoveduje, a so se pojavili novi zapleti pri zbujanju pacienta. Sledila je vrsta preiskav. "Dr. Dolenc, dr. Mavrič, dr. Serdinšek, dr. Šoštarič, dr. Lukić ... to so samo nekateri od zdravnikov, ki se trudijo, da nam ga vrnejo vsaj malo podobnega staremu Zdravku, če slučajno čisto ne ozdravi."
Predvsem pa so svojci hvaležni osebju za redno obveščanje o zdravstvenem stanju. "O poteku zdravljenja so nas vsak dan obveščali. Ko je bilo že tako daleč, da bi mogoče kaj pomagalo pri zbujanju iz kome, so nam odobrili obiske."
Podoba infekcijske klinike jo je presunila, pravi: "Ko vidiš, da so tam ljudje, rojeni leta 1996, te kar zmrazi, kaj dela covid."
Situacija, ki vlada tam, je precej nepredstavljiva, nadaljuje. "Vsi poznamo samo dr. Beovićevo ali dr. Lejko Zupanc s televizijskih zaslonov. Ampak kaj vse se dogaja v ozadju, pa seveda ne. Pa ne gre le za zdravnike, izpostaviti moram tudi medicinske sestre, ki ti tudi pomagajo, da se oblečeš "v marsovca". Tistim, ki le gledamo skozi steklo, ponudijo stol, namenijo prijazno besedo. Malenkosti, ki v takšnih trenutkih pomenijo največ."
"Tudi zdravnik je vedno na voljo, da se pogovori z nami, nas postavi na realna tla, a vedno doda, da še je vedno upanje. V njihovih očeh vidiš toliko sočutja in obenem ti vlivajo pogum."
Bitka z boleznijo nikoli ni le bitka posameznika, vpliva tudi na njegove bližnje: "Svojci smo na tleh, posebej ko čakaš, da te pokličejo in sporočijo novice. Prejšnji teden, ko je bil zaplet, so nam sporočili, kaj se dogaja, in še vprašali, če lahko pokličejo ponoči, če bo kaj narobe. Najbrž veste, da potem nihče ni spal."
Kakšen bo razplet, svojci še vedno ne vedo. Pri nas je zaradi covida-19 umrlo že več kot 3600 ljudi, a po drugi strani so iz naših bolnišnic odpustili skoraj 9000 bolnikov, ki so preboleli covid-19.
Zdravkovi svojci upajo, da se bo statistiki ozdravljenih kmalu pridružil tudi on. Ne glede na razplet pa pravijo, da so želeli opozoriti na požrtvovalno delo, ki ga te dni opravljajo številni v zdravstvu – in se jim za to tudi zahvaliti, saj kritike pogosto preglasijo hvaležnost.
