Po poškodbi, ki mu je spremenila življenje: Našel sem nov smisel

Kje ob na prvi pogled tako dokončni in usodni diagnozi sploh najti smisel, kako se pobrati in zakaj sploh živeti, je Tomaž Črnigoj pripovedoval v pogovorni rubriki Pogled na svet oddaje Svet na Kanalu A. "Na začetku mi je bilo žal, da sem se zbudil, ker sem mislil, da pri padalstvu, če gre kaj narobe, je konec. In nisem razmišljal, da obstaja ta možnost, da lahko gre nekaj narobe in preživiš in se življenje tako obrne," je iskreno opisal svoje prve občutke po tem, ko se je v bolnišnici zbudil iz kome in so mu njegovi bližnji razkrili diagnozo. Prva diagnoza je namreč bila – popolna poškodba hrbtenjače, kar pomeni življenje brez teka in hoje, namesto tega pa voziček. A Tomaž Črnigoj sedaj lahko hodi ...

"Na začetku je res kazalo, da je hrbtenjača pretrgana. Spinalni kanal je bil zapolnjen s fragmenti, vretence je bilo zdrobljeno, zamaknjeno za celo širino naprej. Vsak, ki bi to pogledal, bi sklepal, da je pretrgano. Ampak očitno se je nekako nekaj ohranilo," pripoveduje 29-letnik, ki ima paraparezo, torej delno ohromelost spodnjih okončin, in nadaljuje, da ga je ves čas motiviralo upanje glede rehabilitacije: "Če je popolna okvara, je veliko manj možnosti, da se kaj izboljša. Medtem ko pri nepopolni pa dejansko ni limita, koliko se lahko stvari popravijo."

A to seveda ne pomeni, da je njegovo življenje takšno, kot je bilo prej. Dnevno se sooča s številnimi izzivi, na katere niti ne pomislimo. "Največja težava je logistika glede kateterizacije. Potrebujem primerno in čisto okolje, ne morem tega s sabo nositi in moram paziti, koliko pijem," pojasnjuje. Javno že dlje časa tudi opozarja na izzive spolnosti: "Na začetku sem bil skeptičen, saj sem bral, da poškodba hrbtenjače vpliva tudi na plodnost. Potrebno je na novo spoznati telo in se prilagoditi."

Pred kratkim se je ob obletnici nesreče spet odpravil tja, kjer se mu je življenje spremenilo: "Že drugič sem se vrnil tja. Prvič sem definitivno imel kar mravljince po rokah. Zdaj pa ni bilo nič kaj posebnega. Kraj ima neko posebno energijo zame. Mislim, da se bom vsako leto vračal tja," iskreno pove.

Kaj pa je tisto, kar mu je pomagalo, da se je iz temnih misli premaknil v psihološko boljše stanje? "Najbolj sta mi pomagala šport in gibanje. Moje psihično stanje je bilo povezano s tem, koliko sem se gibal. Ko sem se iz zdravstvenih ali drugih razlogov manj gibal, sem bil tudi psihično zmeraj slabši. Tako da v bistvu: več ko se gibam, bolj ko telovadim, boljše se počutim na splošno," pravi sogovornik.

Črnigoj poleg dvigovanja uteži tudi tekmuje v kolesarjenju in atletiki ter sedaj bolj kot kadarkoli prej skrbi za svojo fizično kondicijo. Njegov glavni motivator je zdaj njegova hčerka. Prav zato ob vprašanju o tem, ali bi usodni dogodek spremenil, odgovarja tako: "Zmeraj je toliko stvari, ki bi lahko bile drugače. Ampak če se takrat to ne bi zgodilo, najverjetneje zdaj ne bi imel hčerke. In tudi preko tega sem našel nov smisel v življenju."