Za okužbo potreben dolgotrajen in ponavljajoč stik, ne zgolj dotik

Primer gobavosti na Hrvaškem so epidemiologi potrdili pri državljanu Nepala v Splitu, v Romuniji pa pri dveh maserkah, obeh z indonezijskim državljanstvom, ki sta delovali v lokalnem zdravilišču.

Bolezen se zdravi od šest do 12 mesecev z različnimi zdravili. Gre za uvožen, posamičen primer okužbe.

"Gobavost ni zelo kužna bolezen. Osebe se okužijo po dolgotrajnem in tesnem stiku z bolnikom, ki se ne zdravi," pojasnjujejo na NIJZ. Ob tem so poudarili, da se osebe okužijo po dolgotrajnem in tesnem stiku z bolnikom, ki se ne zdravi.

"Bolezen ni zelo nalezljiva. Zmotno je mišljenje, da se nas bo nekdo, ki ima gobavost, dotaknil, pa bomo tudi mi dobili gobavost," je v današnji izjavi poudarila tudi infektologinja s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana Mateja Logar.

"Velja namreč, da večina ljudi, tudi če je v stiku z ljudmi, ki imajo gobavost, pravzaprav ne zboli, da nimajo te genetske predispozicije, da bi zboleli," je pojasnila. Pri tistih, ki zbolijo, pa je potreben zelo dolgotrajen, ponavljajoč stik, je pojasnila.

Po njenih besedah se gobavosti drži stigma iz obdobij v zgodovini, ko še ni bilo možnosti njenega zdravljenja. Danes gobavost zdravijo s protimikrobnimi zdravili v obliki tablet. Zdravljenje, ki je dolgotrajno, pa je zelo učinkovito, če zdravila jemljemo redno, zdravljenja ne prekinjamo, ne izpuščamo odmerkov in dokončamo predpisan režim zdravljenja, je poudarila.

Pri bolezni se po besedah Logarjeve pojavijo kožne spremembe. Ne gre za razjede ali izpuščaje, ampak koža postane trša, robovi so lahko nekoliko dvignjeni, na tem delu kože izpadejo dlake, hitro se pojavi izguba občutka. Kožne spremembe napredujejo počasi, gre za mesece oz. tedne, ko se te sprememba večajo, je pojasnila Logarjeva. Po njenih besedah obstaja več podtipov gobavosti, za vse pa velja, da se poleg prizadetosti kože zelo hitro pojavi prizadetost živcev.

Bakterije, ki povzročajo gobavost, se razmnožujejo na sorazmerno nizkih temperaturah, do približno 34 stopinj, kar pomeni, da jim je bolj všeč na perifernih telesnih delih, prstih, dlaneh, podlakteh, kjer je temperatura nekoliko nižja kot v centralnem delu telesa, je še navedla.

V Sloveniji že več desetletij te bolezni ni bilo, so pa primere zabeležili v Jugoslaviji. "Profesor Milko Bedjanič v učbeniku Infekcijske bolezni iz leta 1970 navaja, da smo imeli v Jugoslaviji od leta 1925 do konca leta 1955 prijavljenih 109 primerov gobavosti," pojasnjujejo na NIJZ.

Bolezen pa je po navedbah NIJZ stalno prisotna v nekaterih državah Afrike, južne Amerike, Azije ter nekaterih Pacifiških otokih. Ker je v Evropi izjemno redka oz. izkoreninjena, v Sloveniji za gobavost nimamo pripravljenega načrta. Ker pa obstaja možnost vnosa okužbe iz endemičnih predelov, situacijo stalno spremljajo.

V primeru pojava vnesene okužbe bi poskrbeli za zdravljenje bolnika, pregled in zaščito družinskih članov, tesnih kontaktov, obveščanje in druge ukrepe, so pojasnili. Kot pomembno so pri tem izpostavili izobraževanje zdravstvenih delavcev z namenom prepoznavanja bolezni in smernice za enotno obravnavo bolnikov.