SLOVENIJA

Po smrti prijatelja: Raje bi dala svoje življenje kot njegovo ...

Ljubljana, 22.11.2022, 14:24 | Posodobljeno pred 14 urami

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
Presunilo me je, ko sem jo zagledala. Proti meni je stopala počasi, z opotekajočim se korakom, povešenih ramen, kot bi se želela pogrezniti v zemljo. Njen mladosten, lep obraz in modre oči pa so bili v resnici sivi, potrti ... Kot bi bila že močno naveličana življenja. In to pri komaj 27 letih. Srečam jo v ženskem zaporu na Igu. Njen glas je tih, govori počasi, z dolgimi premori. Zdi se mi, da ji je izredno težko, ko pripoveduje o dogodku, ki je, kot je opisala, uničil mnogo življenj.

VEČ VIDEOVSEBIN

14:31

Po smrti prijatelja: Raje bi dala svoje življenje kot njegovo ...

01:54

Iz SVETA: Pasti in posledice ob pitju alkohola

 

Zgodilo se je v noči na 13. april 2020, v prvem valu covida ... Skupina šestih mladih se je odločila malo pozabavati na njenem vikendu, s seboj so odnesli dva kartona piva. Vse še lepo in prav, če le ne bi sedla v avto ... "Že s samim vžigom avta sem takrat ubila prijatelja," je z grozo in solzami v očeh priznala.

Zgodbo mladenke in Luke Plavčaka boste lahko slišali danes v oddaji Svet na Kanalu A.

Poznala sta se od malih nog, skupaj igrala, živela sta v istem bloku, le dve nadstropji narazen. In tako sta rasla vse do 25. leta, kjer se je njegovo življenje ustavilo. Zakaj? Ker je pijana sedla v avto, prepričana, da bo lahko varno pripeljala domov, saj je bil vikend od njenega doma oddaljen le slabe štiri kilometre. In namesto da pri svojih 27 letih zajema življenje z veliko žlico, je v zaporu. A zapor ni najhujša stvar zanjo, temveč smrt osebe, ki jo je imela rada. Smrt prijatelja. To je breme, ki jo sili v temo, ki ji ne dovoli biti srečna in vesela. "Ves čas je v tebi neka tema, neka črnina, ki ne bo nikoli izginila," pove, medtem ko si ves čas menca prste. Težko ji je.

Sara Volčič
Sara VolčičFOTO: POP TV

Tudi meni je bilo izredno težko vrtati vanjo, saj so ji besede šle težko z jezika. A vem, da je spregovorila, da bi komu drugemu pomagala, da bi komu drugemu preprečila, da ponovi njeno napako – sesti v avtomobil, ko nisi sposoben varno voziti. Pa sploh ni pomembno, ali zaradi alkohola, mamil ali česar koli drugega. "Časa ne morem zavrteti nazaj. A če bi mogla, bi raje dala svoje življenje kot pa njegovo," pove in čutim, da misli resno. Težko ji je bilo ostati pri življenju, brez praske, medtem ko je on odšel ...

Ob tem se zavem, kako širok krog žrtev imajo v resnici naše ceste. Ne gre le za tiste, ki umrejo ali so težko poškodovani in si morajo sestaviti življenje na novo, nikoli več tako, kot so živeli nekoč. Gre tudi za vse svojce, ki ostanejo brez ljube osebe, prijatelja, ali pa svojce, ki morajo življenje prilagoditi nekomu, ki ni več stoodstoten in po nesreči v življenju potrebuje  pomoč. Pogosto pa spregledamo povzročitelje, ki niso nujno slabi ljudje, ki so se spozabili in so za volan prijeli le enkrat ... in to je bilo enkrat preveč. Gre za tiste, ki so imeli res smolo, zaradi katere bodo plačevali vse življenje, tudi z lastno bolečino.

Mladenka iz naše zgodbe, ki jo boste lahko slišali danes v oddaji Svet na Kanalu A, se je odločila, da bo po prestani kazni začela delati tudi kot prostovoljka. Da bi pomagala morda nekomu, ki bi jutri želel pijan ali omamljen sesti za volan. To idejo je dobila ob nedavnem predavanju Luke  Plavčaka v ženskem zaporu na Igu. Mladega moškega, ki je na svoji koži izkusil, kaj pomeni biti preveč pogumen, ko si pijan. Štel jih je komaj 22, ko je v vroči avgustovski noči popival s prijatelji v Portorožu, potem pa si zaželel skoka v vodo. A ni mu zadoščalo, da je po prvem skoku z glavo podrgnil po tleh in že začel krvaveti. In ni bilo dovolj, da so mu prijatelji prigovarjali, naj preneha, naj tega ne ponovi ... "Ker, kot rad rečem, sem bil kar trmast in trdoglav. V tisti pijanosti nisem poslušal prijateljev in sem skočil še enkrat. Tokrat iz vode nisem več prišel sam ..."

Danes, devet let po nesreči, Luka v sklopu dela v Zavodu Vozim potuje po državi in tudi zunaj nje ter osvešča ljudi, predvsem mlade, kaj se lahko zgodi, če razmišljajo, tako kot je on nekoč. In ker je mlad športnik, ki je zmogel vse in še več, čez noč postal tetraplegik in se je počutil popolnoma ujet v svojem telesu, tako kot so zaporniki ujeti v svoje sobe, se je odločil, da bo stopil tudi za rešetke. Dejstvo je, da veliko ljudi zakrivi kazniva dejanja tudi pod vplivom alkohola, zato se mu zdi smiselno tudi njim pomagati. Spominja se, kako so se mu, tako kot obsojencem, porajale misli o lastni nekoristnosti. "Ničesar ne morem. Invalid sem. Nihče me ne bo več nikoli imel rad, ničesar ne bom mogel delati, ne bom imel službe, kdo me bo zaposlil, kdo me bo gledal," se je pred našo kamero spominjal Plavčak. 

A danes živi povsem drugače in to svojo pozitivno naravnanost in prepričanje, da lahko po svetu hodiš s širokim nasmeškom, ne glede na to, kakšno breme nosiš na svojih ramenih, zdaj predaja tudi drugim. Tudi ljudem, za katere je mnogim malo mar – obsojencem. V vseh slovenskih zaporih imajo tudi programe za osebe, ki so odvisne od alkohola oziroma na škodljiv način uživajo alkohol. Obiskali smo največji zapor na Dobu, kjer nam je terapevtka za obravnavo odvisnosti od alkohola Andreja Lapuh povedala, da je lani kar devet odstotkov vseh obsojenih imelo težave z alkoholom, kar ni zanemarljivo. "Neke zgodovine ne moremo spremeniti, lahko pa jim pomagamo, da skušajo narediti nekaj na sebi, a hkrati za druge ljudi, da se to, zaradi česar so pristali v zaporu, ne bi ponovilo," še doda. 

Namizna aplikacija Internet Explorer odhaja v pokoj

Zagotovite si nemoten vstop v svet aktualnih novic in jo nadomestite z najnovejšo verzijo Chromea, Firefoxa, Safarija ali Microsoft Edgea.