"Imeti morate vodo, radio na baterije in baterijske svetilke, tako da lahko preživite prvih 36 ur." Še bolj neposreden in konkreten je bil nedavno admiral v Natu Rob Bauer.
Britanski obrambni minister Grant Shapps je opozoril, da bi svet lahko zajeli spopadi, v katere bi bili vpleteni Kitajska, Rusija, Severna Koreja, Iran, in to naj bi se zgodilo v naslednjih petih letih. Poudaril je: "Gremo iz povojnega obdobja v predvojno obdobje."
Estonska obveščevalna služba: "Rusija se pripravlja na spopad z Evropo v naslednjih desetih letih."
Cinično vprašanje, ki ga v filmu Pljuni in jo stisni Jason Statham zastavi prijatelju, ko mu pokaže novo pištolo, pred kom se misli braniti z njo, pred Zi Džrmens? torej, kdo vendar nas bo napadel, ni več smešno, vsaj za politike ne.
V to ropotanje z bobni vojne je padla še nedavna izjava morebitnega prihodnjega predsednika Združenih držav Amerike Donalda Trumpa. Rusijo je pozval, naj kar napade vse članice Nata, ki v vojaški proračun ne plačujejo toliko, kot bi morale. Amerika ne bo za njih, če (ko) bo predsednik, niti mignila s prstom. Pustimo, da je Trump pri tem pozabil, da so vse članice Nata vsaj posredno participirale pri ameriških obračunavanjih na različnih koncih sveta, ki so se na koncu pogosto klavrno končali in pustili države v veliko slabših razmerah, na primer po umiku iz Iraka in Afganistana.
Trump je govoril o tistih "slavnih" dveh odstotkih BDP, kolikor bi jih najmanj morala za vojsko nameniti vsaka država članica.
Zaradi stališča Amerike ali ne, niti ni pomembno, dejstvo je, da bodo vojaški proračuni cveteli. Skupaj bodo letos samo evropske članice Nata namenile 380 milijard evrov, kar pomeni, da bodo tudi prvič skupaj dosegle dva odstotka BDP, denarja za vojsko pa bo šestkrat več kot pred desetimi leti.
Med državami so za zdaj kar velike razlike. Poljska prednjači s 3,9 odstotka, Nemčija lani 1,57, Francija 1,9. ZDA 3,49, Velika Britanija 2,03 odstotka.
Slovenija je leta 2022 namenila 1,26 odstotka, letos namerava dvigniti na 1,31 odstotka. Je med štirimi zadnjimi članicami, podatek na katerega smo ponosni ali nas skrbi, odvisno od naših prepričanj. Z nami na koncu lestvice so Belgija, Luksemburg in Španija. Vsi pa napovedujejo dvig, tudi Slovenija, ki naj bi prišla na dva odstotka do leta 2030.
Nemčija naj bi povečala vojaški proračun kar na 300 milijard, zdaj znaša 70 milijard, nosilka liste Socialnih demokratov na letošnjih evropskih volitvah Katarine Barley se je celo zavzela, da bi morala Evropa bolj graditi tudi lastno jedrsko oborožitev. Za začetek rastejo nove tovarne, tako so nedavno v Nemčiji slovesno odprli 300 milijonov evrov vredno tovarno municije. Vojaška industrija rešuje druge dele industrije tam, kje škripa, kot je avtomobilska.
Tudi Slovenija ne zaostaja. Po vojaški industriji so znane denimo Ravne, tam so izdelovali tudi Valuka, oklepno vozilo. Podjetje Armas je prodajalec vojaške opreme. Lastnik je ruska družina Zubitskiy, ki ima v večinski lasti slovensko jeklarsko industrijo. Leta 2022 so izvoz povečali za 50 odstotkov, dobičke pa še krepko več. Ko so jim kolegi časnika Večer zastavili vprašanje, ali poslujejo tudi z Rusijo, so zaradi občutljivosti tematike zavrnili odgovor, poudarili pa, da vse delajo v skladu z zakoni. Armas je bil tudi eden izmed paradnih konjev na nedavnem slovensko-nemškem dnevu obrambne industrije, srečanju za krepitev sodelovanja podjetij vojaške industrije.
Če delaš orožje, ga tudi želiš porabiti. Vojaški industriji se obetajo vedno lepši časi.
Mračne napovedi, vojno hujskanje, to seveda ni nekaj novega, denimo, že kmalu po koncu morije druge svetovne vojne, v času hladne vojne. Če ne gremo tako nazaj, v obdobje, ko je bil na udaru obstoj evra, ob finančni krizi. Politiki, kot je bila Angela Merkel, so bolj ali manj diskretno grozili in namigovali, da bi zlom lahko vodil v še veliko hujše stvari. Vojne cvetijo v časih, ko gre ljudem slabše, v časih, ki jih je Grunf iz Alana Forda strnil v napis na majici: "Milijonarji se v današnjem času zelo množijo, ampak tudi reveži se ne dajo."
Takrat potem dobijo zagon tisti politiki, ki s prstom kažejo na namišljene krivce in imajo preproste odgovore na vse. Vendar pa, in tega bi se morali zavedati vsi, ki jih volijo in jih bodo volili, programa, da bo večini ljudi, kmetom, delavcem, mladim, starim res bolje, ti politiki nimajo. Oziroma njihov program je tak, kot ga trenutno lahko gledamo v Argentini, kjer so pred kratkim izvolili novega predsednika Javierja Mileia. Volili so ga zaradi nemoči, zaradi obupnih razmer, dobili pa so samo še slabšo verzijo. Milei pravi, najprej vam mora biti veliko slabše, da bo potem bolje. Z majhno, ampak za marsikoga pomembno razliko, Milei uvaja hujšo represijo in na tarči bodo, kot vedno, protestniki, mladi, študenti, sindikalisti.
Voliti zato, da izvoliš nekoga, ki bo samo za vsako ceno drugačen, se nam lahko povrne v obraz, kot pljunek v vetru. Ne bo prijetno.
V svetu je trenutno, poleg Ukrajine, Gaze, še na desetine manjših vojn, spopadov, o katerih vemo le malo ali nič.
"Sram me je, ker svojo mačko bolj pogrešam kot očeta." "Upam, da bo mojega bivšega ubila raketa." "Rada bi imela fantastičen seks, pred jedrskim napadom." To je nekaj napisov z razstave v Umetniškem centru v ukrajinskem Lvovu. Odkritosrčne izjave mladih, ki že tretje leto živijo v vojni. In imajo iste želje in zamere, le da njim vsak dan grozi, da bodo umrli v izstrelku rakete, ekpsloziji. Prihodnost je pri njih lahko kratka. Še huje je v Gazi, Sobotna priloga je objavila seznam imen palestinskih otrok, ubitih, preden so bili stari eno leto. Neskončen seznam, za vsakim imenom otroško trupelce.
Kaj, če bi bili v šolah del obveznega programa filmi o vojni, tisti, ki uspejo zajeti približno dejansko sliko. Na primer filma o prvi svetovni vojni Spomini na mladost, po knjigi Vere Brittain, ki je v vojni izgubila prijatelje, zaročenca in brata. Spominja se, vojska je staršem za brata sporočila, da je umrl dostojanstveno in brez bolečin. Od prijatelja, ki je bil priča, je izvedela, da je v resnici umiral v strašnih bolečinah zaradi strelne rane v trebuh.
Na Zahodu nič novega po romanu Ericha Marie Remarqua, kjer na koncu vsi jokajo in kličejo mamo, ko v rovih nosijo svoje črevesje na rokah, ko podgane grizljajo razsute možgane prijatelja iz šole. Ko jih užaljen in zagrenjen general še kar pošilja nad topove, v smrt že po podpisu premirja.
Filmi tudi lepo pokažejo, da mladi sami z veseljem in ponosom hitijo v to.
Amos Oz, v svoji izjemni avtobiografiji Zgodba o ljubezni in temnini govori o dedu, ki mu nekoč reče, mladi, vi še ne znate ceniti življenja, smrt se vam lahko zdi kot zanimiva in celo privlačna izbira. Mi stari pa smo že spoznali, kako lepo je že, ko se zjutraj zbudiš, se umiješ, narediš zajtrk ... mi nočemo umreti.
Koliko bi danes še delovalo sklicevanje na nacionalizem in patriotizem, ko si morda načelno za rodno grudo res pripravljen dati življenje, ne pa tudi tistih nekaj sto evrov višje plače, zaradi katerih brez težav zapustiš domovino, ki ti je dala kakovostno brezplačno izobrazbo.
Slovenija se pripravlja na zaostrene razmere
V javni razpravi je trenutno predlog nove slovenske obrambne strategije, predlogi pa tudi že upoštevajo zaostreno varnostno situacijo. Zadnja obrambna strategija je iz leta 2012.
Ker premalo ljudi hoče v vojsko, je v igri znova tudi obvezno služenje vojske, vsaj med možnostmi, o katerih bi morali razmišljati, kot je dejal načelnik generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš.
O čem se pravzaprav pogovarjamo!
Stanje v svetu ima številne teoretične razlage, preizprašuje se Francis Fukuyama, ki je pred časom napovedal konec zgodovine in dokončno zmago liberalnega kapitalizma. Fukuyama je glede moči demokracije v Evropi še optimističen, bolj ga skrbi za ZDA. Omenja se Samuel P. Huntington in njegova teorija spopada civilizacij. Podira se ravnotežje sil, včasih je občutek, kot da se izgublja racionalnost odločanja, splošni konsenz o temeljih. Vse več držav znova mami draž avtokratičnega vladanja. Kot da smo vse bolj naveličani demokracije, utrujeni zaradi neizpolnjenih obljub, spopadov znotraj strank.
Bojim se tudi, da pri tem rožljanju z vojno deluje podobna logika kot pri drugih večjih dogodkih, recimo inflaciji. Vsi govorijo, da bodo cene šle gor in potem jih res, za vsak slučaj, vsi dvignejo. Dajmo veliko govoriti o vojni, dajmo se pripravljati, pa bo že kaj ratalo.
Lahko razmišljamo v vseh teh kategorijah, lahko pa tudi ne. Lahko delamo zaloge vode, lahko pa tudi, recimo, postanemo bolj pozorni na to, koga bomo volili. Ker vojna je na koncu le nasilje, ubijanje in trpljenje.
Ob tem je redukcija na manjše zlo, če se malo hecam in ga vidimo v obliki Evropske unije, ob vsej več kot nujni kritiki, fantastična izbira. Raje kot na izmenjavo obveščevalnih podatkov, raket in bataljonov prisegajmo na izmenjavo študentov Erasmus.
Ker, o čem se pravzaprav pogovarjamo, se zavedamo? Koliko bodo čez pet, deset let stari naši otroci, vnuki? Že za puško? Še v šoli, ki je morda ne bo več, v vrtcu? Nikjer ne bo več dobro.
