Po mnenju vlagatelja Vlada Mariniča, ki je tudi predsednik Policijskega sindikata Podravja, so pobude posamezne določbe omenjenih zakonov v nasprotju z načelom pravne države. Vlagatelj pobude meni, da so plače državnih uslužbencev v Sloveniji urejene z zakonom in s kolektivno pogodbo za negospodarstvo, vlada pa bi jih morala na podlagi omenjenih predpisov izplačati tudi za čas od 1. januarja 1992 do 31. oktobra 1992. Namesto izplačila plače v gotovini se je država odločila izplačati plače delavcem v obliki certifikatov. Teh certifikatov delavec ni mogel zamenjati za gotovino, pač pa mu je bilo obljubljeno, da bo z njim lahko odkupil del državnega premoženja.
Pri tem pobundik poudarja, da ti certifikati nimajo nikakršne zveze s certifikati, ki jo jih prejeli vsi državljani Slovenije in s katerimi se je izvedla privatizacija državnega premoženja. Država je samo izkoristila priložnost, da ob sprejemu zakona, ki ureja razdelitev državnega premoženja med vse svoje državljane reši tudi problem izplačila neizplačanih plač za svoje uslužbence. Tako je oboje certifikate uredila z istim zakonom. Ena izmed pomembnih razlik med certifikati je po navedbah pobudnika tudi v tem, da so državljani RS prejeli državljanske certifikate takoj po sprejemu omenjenega zakona, državni uslužbenci pa uslužbenske certifikate šele leta 1996. Pomembna razlika med certifikati je nastala tudi v času njihove uporabe, saj so se državljanski certifikati lahko zamenjali za delnice podjetij med leti 1993 in 1995, medtem ko se uslužbenski certifikati niso mogli zamenjati za državno premoženje, kot je to sicer predvidel zakon.
Upoštevajoč navedena dejstva ter to, da so bili certifikati na podlagi drugega zakona nato spremenjeni v druge vrednostne papirje s še manjšo vrednostjo, kot so bili prvi, je po mnenju vlagatelja nastala neustavna situacija.
