Dopustniška nostalgija: sindikalni domovi, prenatrpana vozila in postanki za malico

Tisti, ki ste se rodili v času nekdanje skupne države Jugoslavije, se zagotovo spomnite, kako drugače smo nekoč dopustovali. Kot prvo, takrat so bile počitnice velika redkost in na dopust smo se odpravljali praviloma enkrat letno. To je bil družinski vrhunec leta in temu primerne so bile tudi priprave. Kot drugo, takrat množičnega hotelskega in apartmajskega turizma še ni bilo, zato smo večinoma dopustovali v sindikalnih domovih in prikolicah. Pa še to večinoma v slovenski in hrvaški Istri ter v Kvarnerju. Dalmacija je bila za marsikoga že nekoliko predaleč za množična letovanja, tudi zato, ker takrat pot do Splita ni trajala 4 do 5 ur, kot je to danes, pač pa skoraj trikrat toliko. Pa tudi do Istre smo se vozili precej dlje kot danes, toliko, da smo si morali privoščiti obvezno malico nekje na pol poti. Za številne so to fenomenalni spomini.

Spomnim se, da smo dopustni utrip začutili najmanj dan ali dva pred odhodom. 'Reisefieber' ali potovalna mrzlica je grabila predvsem otroke, ki večer pred potjo niso mogli zatisniti oči. Je pa pot na dopust skrbela tudi marsikaterega moškega, ki je moral v svoj mali jekleni konjiček strpati ogromne količine stvari, prenatovorjen avto pa je moral zdržati dolgo pot na morje in čakanje na vročini v številnih zastojih. Kolega je pot na Rab strnil v naslednje stavke: "Mi smo imeli stoenko in vsak kotiček je bil poln opreme. Ata, mama, midva z mlajšim bratom, pa voziček, gumijast čoln, hladilna torba, dva zložljiva ležalnika, vsa posteljnina, brisače in nekaj posode. Kovčki, privezani na strehi, z bratom sva sedela na posteljnini. Po treh urah in pol smo se ustavili, ponavadi nekje blizu meje s Hrvaško. Pojedli mesne polpete, kruh in paradižnik, včasih ocvrtega piščanca in kruh. Tekmovanje, kdo bo prvi videl morje, pa pričakovanje s strahom, do kod bo kolona za trajekt v luki Jablanac. To so bili časi in doživetja. Pot je bila najbolj adrenalinski del dopusta."

Tudi naši družinski odhodi na morje so bili cela dogodivščina, ki smo se je otroci veselili, starši pa zaradi pakiranja nekoliko manj. Spomnim se pospravljanja hiše, očetovega natovarjanja našega juga, ki je dobesedno počepnil v garaži, pa nestrpnega pričakovanja odhoda. Kar nekajkrat smo zaspali in šele okoli 6. ure zjutraj krenili na pot, kar je bilo za šest ur vožnje precej pozno, saj včasih klime v avtu ni bilo, zastoji in kolone na mejnih prehodih pa so bili tudi precej običajen pojav. Kako je jugo zmogel vso pot do morja, mi ni povsem jasno. Velikokrat smo srečali ob cesti avtomobile z odprtimi pokrovi motorja in zaskrbljenimi vozniki, ker jim je zakuhal avto. Pa mnoge, ki so se trudili zamenjati predrto gumo z rezervo. Predrta guma je bila največja nočna mora tudi zato, ker je to pomenilo, da smo morali izprazniti celoten prtljažnik, da smo se dokopali do rezerve. Spomnim se, kako prepoteni smo bili v koloni na mejnem prehodu. Včasih smo šli na pot skupaj z družinskimi prijatelji in smo si potem delili malico, odrasli pa so si iz termovke v plastične lončke nalili vročo kavo. Še vedno jo vonjam. 

Leta 1946 uvedli plačan dopust, leta 1965 pa regres

Kako se je sploh začel množični turizem v nekdanji Jugoslaviji? V Muzeju novejše zgodovine je bila pred dvema letoma fotografska razstava z naslovom Lep pozdrav, saj veš, čigav, ki je obujala naše spomine na dopustovanja v nekdanji skupni državi. Takrat so v spremni besedi k razstavi zapisali, da je bil 'turistični' mejnik leto 1946, ko je jugoslovanska vlada za zaposlene najprej uvedla plačan 14- do 30-dnevni dopust. Leta 1965 je, da bi dopustovanje omogočila čim več ljudem, predvsem delavcem, ki jim je bilo pred tem dopustovanje onemogočeno, uvedla še letni dodatek za dopust, tako imenovani regres. Turistični razcvet se je tako začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, svoj vrhunec pa je dosegel v osemdesetih letih. Rekordno število nočitev v Jugoslaviji so zabeležili leta 1986, in sicer kar 111,1 milijona, ustvarilo pa ga je 59,7 milijona domačih in 51,4 milijona tujih, večinoma angleških, avstrijskih in italijanskih turistov. Največ, kar 76,7 milijona nočitev so tisto leto zabeležili na hrvaški obali, tam pa smo večinoma dopust preživljali tudi Slovenci. 

Poglejte v preteklost v spodnji galeriji. Tako smo včasih dopustovali.

Sindikalni turizem prinesel razcvet

Vse se je torej začelo s tako imenovanim sindikalnim turizmom, saj je večina odhajala na počitnice v sindikalne domove in počitniške prikolice. Tako so se sodelavci v službi pogosto srečevali tudi na dopustu in nastale so prave 'počitniške komune'.

Veliko število sindikalnih in mladinskih počitniških domov, možnost najema sobe tudi pri zasebnikih ter kampiranje v sindikalnih počitniških prikolicah je omogočalo dokaj poceni dopustovanje večini zaposlenih in njihovim družinam.

Dopust na kredo

Tisti, ki niso imeli denarja za dopust, so si ga lahko tudi sposodili. Razne počitniške in lokalne skupnosti so ponujale kredite za dopust, tistim, ki niso imeli prevoza, so ponujali organizirane prevoze. Sposojeni denar ste po obrokih vračali do konca leta, potem pa že začeli varčevati za naslednji dopust. Sindikalne počitnice so bile praviloma ugodnejše, a tudi teh so se ljudje prenasitili. V osemdesetih letih so tako številni Slovenci v Istri pokupili poceni parcele in si naredili zasilne počitniške domove - večinoma so na parcele postavili prikolice. Zasebne turistične namestitve so se pojavljale kot gobe po dežju, njihove cene pa niso bile več tako zelo visoke. Vedno bolj konkurenčne dopustniške aranžmaje so začele ponujati tudi turistične agencije.

Včasih morje ni bilo tako priljubljeno

Največ ljudi je sicer resda dopust preživelo ob morju, a so številni radi obiskovali tudi zdraviliške kraje in predvsem gore, kjer so se osvežili v bližnjih jezerih in rekah. Še najmanj so na dopust odhajali na kmetijah, saj so imeli veliko dela. So pa zato k njim na kmetije prihajali na počitnice sorodniki iz mest. A so se tudi na podeželju znali zabavati med počitnicami. Hladili so se v bližnjih rekah, če je bilo treba, pa tudi v čebrih, polnih vode. 

S prikolico na Jadransko obalo

Spomladi leta 1965 je Industrija motornih vozil (IMV) v Novem mestu na tržišče poslala legendarno prikolico Adria 375, ki je poskrbela za porast priljubljenosti kampiranja med Slovenci. Postala je resna alternativa takrat razširjenim in cenovno dostopnejšim brako prikolicam. 

Danes hitimo na dopust po avtocesti in nas pokrajina sploh ne pritegne več. Poti so krajše (če ne naletimo na zastoje), zato ni potrebe po pripravljenih vmesnih malicah, pa tudi na poti je veliko počivališč, kjer si lahko kupimo hrano. Avtomobili so večji, imamo dodatne prtljažnike, pa klimo v avtu. Sindikalnih domov praktično ni več. Spremenil pa se je tudi naš odnos do dopusta. Mogoče zato, ker smo včasih bolj cenili delo in posledično tudi tista dva tedna dopusta, ki smo si ju privoščili (praviloma) poleti.

Nostalgija, ki razveseljuje

Jure Bajić iz Celja je sredi junija na svojem Facebook profilu z objavo podoživljal, kako smo včasih dopustovali. Z objavo je marsikoga popeljal 30 let nazaj in mu polepšal dan. Tudi nam.

Spomnil nas je tudi na dragocene fotografske spomine, saj to niso bili časi digitalne fotografije, pač pa smo imeli na voljo analogni fotoaparat s 16 do 32 posnetki in prav izbrano smo 'škljocali' na plaži, da ja ne bi razvili in plačali česa neuporabnega. 

Del dopustovanja, prav nič manj pomemben, je bilo tudi pošiljanje razglednic družini, prijateljem in sorodnikom. Spomnim se, da smo jih kupovali skoraj na koncu počitnic, iskali 'markice' za Slovenijo in nato za mizo sestavljali verze in počitniška besedila. Pogosto so razglednice prispele na ciljne naslove, ko so se dopustniški vtisi že ohladili, na večini pa napis: "Lep pozdrav, saj veš čigav, saj veš od kod, pa priden bod."

Dragoceni posnetki v Muzeju novejše zgodovine

Fotografska razstava o dopustovanju v Jugoslaviji v Muzeju novejše zgodovine leta 2017 je nekaterim obudila spomine, drugim pa omogočila vpogled v nekdanje počitniške dni. Avtorica razstave Monika Močnik nam je dejala, da je razstavo pripravljala približno dva meseca, medtem ko je fotografije počasi nabirala skozi vse leto. Izbor je bil zelo zahteven, saj v njihovi fototeki hranijo ogromno odličnih fotografij. Vse, ki so bile objavljene na razstavi, del pa jih objavljamo tudi v našem prispevku, so iz muzejske Fototeke, ki je tudi največji nacionalni fotografski arhiv in v kateri hranijo več kot 2,5 milijona fotografij. 

Več o Fototeki si lahko preberete na njihovi spletni strani. 

Muzej novejše zgodovine Slovenije je vir dragocenih gradiv slovenske novejše zgodovine. Muzej s svojimi zbirkami povezuje usode ljudi slovenskega dvajsetega stoletja in svojim obiskovalcem nudi odgovore na vprašanja o lastni identiteti v sodobnem času. Leta 1955 je bila odprta prva stalna razstava, ki je bila od leta 1996 večkrat prenovljena in dopolnjena. Za stalno razstavo Slovenci v 20. stoletju pa je bil muzej nominiran za nagrado Evropski muzej leta 1998.