Počitnice po vojaško

Poletni tabor 'MORS in mlad' v Murski Soboti je Slovenska vojska zaradi velikega zanimanja letos organizirala drugič zapored. Aktivne počitnice so načeloma namenjene srednješolcem, vendar so se tabora udeležili tudi osnovnošolci devetega razreda. Lani je slab teden dni vojaškega življenja izkusilo 46 otrok, letos 67 iz vse Slovenije, od tega kar 32 deklet, je pojasnil stotnik Rodovskega bataljona 72. brigade Stanko Roškar, ki vodi poletni tabor v Murski Soboti.

Dekleta so pogosto bolj zavzeta kot fantje

Podatek, da se nežnejši spol tako številčno navdušuje nad fizično in psihično napornimi veščinami, kjer se mora človek vedno znova dokazovati, da je vzdržljiv, iznajdljiv in ne popušča, naju je s fotografom Aljošem Kravanjo presenetil. A Roškar, ki naju je pričakal v murskosoboški vojašnici, je hitel razlagati, da imamo popolnoma napačne predstave. Dekleta so pogosto celo bolj motivirana in kažejo več volje za izzive, ki jim jih zastavijo, kot fantje. K nalogam pristopajo z vso vnemo in resnostjo, je zatrdil.

A zakaj bi si mlada dekleta sploh zaželela počitnic pod trdo vojaško taktirko? Vprašanje, ki je švigalo skozi misli, medtem ko smo se že vozili na vojaški vadbeni poligon Berek, oddaljen kilometer stran od vojašnice. Mladi so se tam že učili veščin preživetja v naravi in si pripravljali tabor za prenočitev. Kmalu je slika postala bolj jasna, ko smo se začeli pogovarjati s 16-letno Lucijo Leban iz Nove Gorice. Vojaškega kampa se je udeležila prvič. Ker koleba med poklici vojakinje, kriminalistke ali gasilke, ob tem pa je želela preživeti počitnice nekoliko drugače, se je odločila, da za pet dni obleče vojaško uniformo. "Počitnic nisem hotela tratiti za brez veze in jih preživeti ob telefonu. Raje sem prišla sem, na zrak, na drugi konec Slovenije. Poleg tega želim videti vojaško življenje, kaj delajo. Tukaj lahko spoznaš vse – od prebujanja, urnikov, prehrane … " je pojasnila. Naš pomislek, da so jo na tabor morda "nagnali" starši, je odločno zavrnila: "Ne, ne, starši name nimajo vpliva. Me je pa povabila sošolka, če bi šla zraven. Ampak zdaj sva v drugi skupini, tako da sem spoznala nove prijatelje."

17-letni Maj Kraševec iz Maribora se je že četrtič prepustil doživeti vojaško življenje. Tudi on se namreč spogleduje s poklici, kot so vojak, gasilec, policist ali reševalec. "Uživam v takšnem načinu življenja. Tabor mi je všeč, ker se umaknem iz civilnega življenja in se približam vojaškemu. Že ko sem bil majhen, so mi bile podobne stvari, s katerimi se ukvarjamo tukaj, všeč. In tudi vem, da mi bodo v prihodnosti prišle prav," je poudaril.

S fotografom sva se mladini pridružila v torek, drugi dan njihovega bivanja pod vojaškim poveljem, ko so se iz vojašnice za en dan preselili na vadišče Berek. Pripraviti so si morali bivake in vse, kar sodi zraven, da bi se njihova dan in noč kar najbolj približala reku: kakor si boš postlal, tako boš spal. In ravno to je bilo zanimivo opazovati – kako se otroci v današnji digitalni dobi sploh še znajdejo v naravi?

'Svet ni samo, kar se nam dogaja v vsakodnevnem življenju, hitro se lahko znajdemo v nepredvidljivi situaciji'

Odgovori so bili kmalu na dlani, ko smo se pripeljali na vadbeni poligon. Mladina je bila razdeljena v skupine, ki so krožile od točke do točke, da bi spoznale in se naučile vseh trikov, ki lahko pridejo prav v naravi. In kar je najbolj pomembno, ne širijo zgolj obzorja iznajdljivosti, temveč lahko rešijo življenje.

Slika, ki sva jo s fotografom zagledala, je spominjala na prizor iz vojaškega filma. Vse je vršalo. Zrak so rezali zvoki žag in sekir, s katerimi so klestili veje ter žagali drva. Odmevala so kladiva, s katerimi so zabijali lesene kline v šotore. Slišala so se navodila in usmeritve inštruktorjev, kako naj opravljajo naloge, ob tem pa so si mladi med seboj delili nasvete, če komu ni šlo najbolje od rok. "Učili smo se, kako narediti bivak, zakuriti ogenj, pripraviti hrano na ognju, kje iskati vodo. Dali so nam orodja in vse smo šli nabrat v gozd," je opisal Maj Kraševec. Meni, da bo zaradi znanja teh spretnosti bolj pripravljen na morebitne težke razmere, ki mu bodo prišle na pot. "Svet ni samo, kar se nam dogaja v vsakodnevnem življenju, tam, kjer živimo, ampak se lahko hitro znajdemo v nepredvidljivi situaciji," je poudaril. Čeprav so bila opravila fizično naporna, se ni pretirano utrudil, saj se ukvarja z mešanimi borilnimi veščinami in je telesno dobro pripravljen. Nobena od nalog se mu ni zdela pretežka ali da bi imel z njo težave: "Vse delam z veseljem, uživam in sem pri stvari. Nobena stvar se mi ni zdela brezvezna ali nezanimiva, vsaj zaenkrat še ne."

Tudi Lucija Leban je bila navdušena nad osvajanjem veščin preživetja v naravi. "Dobro je vedeti, kako zakuriti ogenj, ko nimaš ničesar. Ali kako obrniti šotor glede na vreme, veter, lego gozdov," je povedala in dodala, da tudi zahtevnejša fizična dela, kot so na primer sekanje drv ali kopanje lukenj za pripravo ognjišča, niso bila pretežka, saj so si pomagali med seboj. Delo je torej ni utrudilo, še najtežje ji je bilo nositi velik nahrbtnik z vso težko opremo: "Začnejo te boleti noge in hrbet, ampak so nas inštruktorji ves čas opominjali, naj se ustavimo, odložimo nahrbtnike, pijemo vodo in nato nadaljujemo pot."

Je pa Lebanova prvi dan v vojašnici slabo spala, saj so postelje, ki so jih vojaki namestili v napihljive šotore, neudobne in majhne. Tudi ostala dekleta se niso pritoževala nad ničemer, razen nad spanjem. Potožile so, da jih je zeblo in da jih je ponoči zbujal zvok električne tlačilke, ki je dovajala zrak v šotor. Stotnik Roškar je pojasnil, da zaradi temperaturnih razlik šotor lahko spusti. Dežurni vojak mora zato na tri ure zagnati tlačilko, ki napihne šotor.

Dogajanje in nabiranje novinarskih vtisov so ves čas kalili nadležni komarji

Napadali so v pravih rojih. Vadbeni center je namreč blizu potoka, teren je močvirnat. Tudi sicer je v Prekmurju ogromno komarjev, predvsem ob reki Muri, so povedali vojaki. Zato se je pozornost iz novinarskega dela kmalu preselila na neumorne žuželke. Ko metoda mahanja z rokami ni več zalegla, sva se s fotografom zglasila pri reševalnem vozilu, kjer so nama dali repelent. Na srečo je bilo bolje, čeprav so še naprej vztrajno iskali mesta okrog glav, kjer repelenta nisva napršila. Kako bo šele ponoči in kako to prenašajo mladi, sva se spraševala? Zdelo se nama je, kot da si z njimi pretirano ne belijo glave. Ugibanja je razjasnil Maj Kraševec. "Res so nadležni, ampak edino, kar lahko narediš, je, da se natreš z repelentom in se sprijazniš. Malo pomaga, odženeš jih ne, tako ali tako te pikajo," se je zasmejal.

S fotografom sva se zato družno odločila, da bova izkušnjo bivakiranja izpustila in si postlala v avtomobilu. Še prej smo z mladino zakurili ogenj in se preizkusili, kako vešči smo peke klobas na palici in krompirja, zavitega v folijo. Ker se je zvečer občutno shladilo, smo se ob ognju ogreli, najlepši del pa je bil, ko je dim pregnal komarje.

Zjutraj smo seveda vstali po vojaško – ob peti uri. Kar nekaj dijakov je bilo neprespanih, saj so bili tako navdušeni nad nočnim zasedanjem, da so ob ognju dežurali dlje časa, kot so bili zadolženi. Spet drugi so zaradi razburljive dogodivščine bedeli namenoma. A vse ima svojo ceno. Ko so jih vojaki začeli buditi, so nekateri komaj zlezli iz bivakov in trajalo je kar nekaj časa, da so se spravili k sebi. Tri dekleta, ki so imela zadnja dežurstvo ob ognju, so mi povedala, da so spala zgolj dve uri. Kljub temu, da je bilo na tleh trdo, jih vsaj zeblo ni, kot prejšnji dan v šotoru v vojašnici. Ob tem so potrdile, da je bil ogenj učinkovit v boju proti komarjem. Podobno je povedal fant, ki sem ga presenetila z vprašanji, ko je lezel iz šotora: "Tako kot doma je bilo, v redu, edino malo bolj trdo. Bilo je toplo, komarjev ni bilo, zaradi ognja verjetno," je povzel bistvo noči.

Otroci so nato pospravili bivake, kurišča in prostor pustili v takem stanju, kot da se na tem mestu ne bi nič zgodilo, ter se vrnili v vojašnico, kjer jih je že čakal zajtrk.

Vsebine poletnega vojaškega tabora

Prvi dan so mladostniki spoznali vojaška pravila in pravila postroja. "Kako se obnašati v postroju, kakšna so povelja, kako moraš reagirati v določenih situacijah in kakšna je vojaška disciplina," je opisal Maj Kraševec. Kaj vse jih je še čakalo po bivakiranju v naravi, pa je predstavil stotnik Roškar: "V naslednjih dneh bodo premagovali taktično stezo – gre za premagovanje ovir po simuliranem bojišču, ki vključuje plazenje, prenašanje streliva, izvlečenje ranjenca, met bombe v cilj … To počnejo v parih, zato utrjujejo ekipni duh. Podobne veščine vadijo tudi pravi vojaki, za otroke jih seveda prilagodimo – delamo s šolskimi pripomočki." Kar pomeni, da otroci ne opravljajo nalog s pravim orožjem, bojno opremo in manevrskim strelivom. Čaka jih tudi vožnja s helikopterjem, je nadaljeval z naštevanjem Roškar: "Vojaški helikopter jih bo peljal iz vojašnice na vadišče Berek. Tukaj si bodo ogledali vaje voda Takojšnjih odzivnih sil. Tudi vod bo na prizorišče prišel s helikopterjem in patriami, tako da bodo videli urjenje na najvišjem nivoju. Potem jih bomo peljali z vojaškimi vozili valuk nazaj v vojašnico, kjer bodo spoznali različno oborožitev." Ob tem je dodal, da bodo poskusili streljali z zračno in malokalibrsko puško. Oblekli se bodo v neprebojne jopiče, da bodo dobili občutek, kako je na pravem strelišču.

Predstavili jim bodo še delo na misijah. Poveljnik Rodovskega bataljona 72. brigade podpolkovnik Ernest Pleh bo z njimi delil svoje izkušnje iz Afganistana, saj se je ravno vrnil z enoletne misije.

Da pa ne bo vse skupaj tako strogo vojaško obarvano, so za njih pripravili tudi športne in družabne igre, kot so nogomet, odbojka, potiskanje vojaškega vozila, vlečenje vrvi in prenašanje zaboja s strelivom.

Glavni namen kampa je torej mladim predstaviti vojaške veščine, da bi se morebiti odločili za vojaški poklic ali za prostovoljno opravljanje vojaškega roka, ki traja tri mesece. A nenazadnje, kakor je izpostavil stotnik Roškar, lahko dijaki na ta način ugotovijo, da jim vojaška uniforma ni pisana na kožo. Ali kot pravita Lucija in Maj: kamp je lahko lepa priložnost, da se česa naučiš, spoznaš nove prijatelje, si v naravi in skoraj ne pomisliš na telefon, saj se toliko stvari dogaja.