Pod kirurški nož ne namerava več, odločila se je za evtanazijo

Profesorica razrednega pouka, dolgoletna ravnateljica in učiteljica glasbe pri svojih 62 letih, kljub hudi in neozdravljivi bolezni sklepov, pleše vsaj trikrat tedensko. Vse to je Alenka Čurin Janžekovič, glasnica evtanazije pri nas.

Umreti namerava v Švici, edini evropski državi, ki pomoč pri samomoru omogoča tudi drugim državljanom sveta. Ker za njeno bolezen ni zdravila - lajšajo jo lahko le analgetiki in kirurški nož, pod katerega pa več ne namerava - se bo na zadnjo pot v življenju odpravila takrat, ko bo "tempirana bomba znova eksplodirala".

Ob njenih najljubših zvokih - zvokih klavirja - z možem Marjanom najraje zaplešeta angleški valček, foxtrot ali sambo. "Jaz zdaj pravim, da to več ni ples, da je to hoja po glasbi," pravi Janžekovičeva.

A čeprav se že od rojstva bori z neozdravljivo boleznijo, se ne sprehaja samo po glasbi. Je tudi strastna ljubiteljica knjig, istočasno bere vsaj dve: eno bolj in drugo manj zahtevno. A med vsemi prebranimi, ki jih ne šteje več, ji je najglobje v srce segla Modrost starega učitelja. "Toliko življenja, čeravno se zgodba odvija zadnji dan njegovega življenja, ampak je v njej toliko življenja, da ne moreš reči, da je to knjiga o smrti, ampak knjiga o življenju."

In takšna je tudi njena zgodba, še vedno polna življenja, čeprav so nekatere strani zadnjega poglavlja že napisane. O smrti je začela razmišljati že pred leti, a da bo svoj zadnji dan res izbrala sama, se je odločila pred dvema letoma, ko je v njen nenadoma eksplodiralo. "Bakterijska okužba stegnenice na levi nogi me je položila v trenutku. Takrat sem si mislila 'zakaj jaz nimam tega urejenega, jaz bi takrat šla'," pripoveduje.

Leto dni je potrebovala, da si je uredila vso potrebno dokumentacijo. Datuma, kdaj se bo odpravila na zadnjo pot v življenju, še ni izbrala. Vse je odvisno od njene bolezni, odločena je namreč, da na zdravljenje ali operacijo ne gre več. "Ne hodim več na nobene preventivne ukrepe, to pa iz preprostega razloga - zdi se mi nezdružljivo, da imam v predalu to urejeno, pa trošim davkoplačevalski denar," je jasna.

Pomislekov nima, žalosti jo le, da ji Slovenija ne omogoča dostojne smrti. Umreti namerava v Švici, v ustanovi Dignitas, kamor je doslej prišlo umret skoraj 3000 ljudi iz vsega sveta. Doslej sta tam umrli tudi dve osebi iz Slovenije.

"Predstavljam si, da ne bo nič strašnega. Poslovim se od svojih dragih, spijem tisto, kar moram spiti, upam samo to, da bo ta strup deloval. Pri meni so namreč težave z raznoraznimi zdravili. Ampak dobro, mislim, da me bodo že spravili s sveta," se celo pošali.

Čeprav ve, da v Sloveniji evtanazija najbrž ne bo uzakonjena še nekaj časa, o njej govori zelo naglas. Želi si, da bi trpeči tudi pri nas nekoč imeli možnost izbire.