Pod Slovenijo leži še ena Slovenija

"Če bi odkrili površje Zemlje, bi spodaj videli Slovenijo, ki je prepredena z najrazličnejšimi rovi – od tistih neprehodnih do tistih, kamor jamarji lahko sežemo," pravi dr. Mitja Prelovšek z Inštituta za raziskovanje krasa, ZRC SAZU.

Slovenija ima več kot 15.000 registriranih jam, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Najgloblja slovenska jama sega več kot 1500 metrov v globino. "Trenutno je na Kaninu oziroma Rombonu najgloblja jama. Seveda se konča s sifonom. Jama je gotovo še globlja, ampak čaka na naslednje generacije raziskovalcev," pojasnjuje Prelovšek.

Največ jam je v dinarskem svetu jugozahodne Slovenije, pomembna kraška območja pa so tudi v Alpah, predvsem v Kamniško-Savinjskih Alpah, ter na Dolenjskem in Štajerskem. Prekmurje je pri tem izjema.

A tudi tam, kjer jame poznamo, še zdaleč ne pomeni, da poznamo celotno njihovo zgodbo. Ena največjih zmot o jamah je prav predstava, da se na koncu preprosto končajo. "Velikokrat tudi jamarji mislijo, da se jama kar konča, pa se pravzaprav nobena ne konča. Samo obstajajo zožitve, podori, sifoni. In ko se enkrat prebijemo skozi te zožene dele, seveda sledi nadaljevanje," pravi Prelovšek.

Sam je to izkusil pri raziskovanju podzemlja ob gradnji drugega tira. "Izginil sem v približno meter širok rov, pa me ni bilo ven eno uro. Delavci si niso znali predstavljati, kako mi lahko tistih pet metrov vzame toliko časa. Na drugi strani pa se je jama odprla in prišli smo celo do največje dvorane, ki je velika 55 krat 65 metrov."

V Sloveniji se z raziskovanjem jam ukvarja približno 1500 jamarjev. Jamarska zveza Slovenije povezuje 48 društev, delujejo pa tudi društva, ki niso njeni člani. Za predsednika Jamarske zveze Slovenije Igorja Benka je prav to eden največjih privilegijev jamarstva. "Jamarji imamo privilegij, da lahko vidimo ta drugi del Slovenije. Lahko je žal vsakemu Slovencu, ki tega ne vidi, ker je to izredno lepo," pravi Benko.

Toda podzemlje ni za vsakogar. Za marsikoga so že pogled v brezno, tema in občutek utesnjenosti dovolj, da se ne želi spustiti pod površje. "Nekateri ne bodo nikoli videli, ker jih je strah, čutijo tesnobo, imajo strah oziroma respekt do teh naravnih vrednot. Mislim, da bi morali Slovenci res bolj pogledati in spoznati krasoslovje."

In prav jamarji vedo, da lepote jam niso nujno tam, kjer jih pričakujejo. "Več časa, ko se ukvarjaš z jamami, bolj spreminjaš okus. Ko enkrat spoznaš visokogorje, ti je to všeč. Jame v visokogorju niso kapniške, ampak so izrednih velikih dimenzij – brezna, dvorane, balvani, stvari, ki jih vidiš. Kakšno energijo ima narava, da je s tako močjo lahko take stvari ustvarila in spremenila v jame?" se sprašuje Benko.

Slovenija je majhna, vendar je njena vloga pri raziskovanju krasa vse prej kot majhna. Beseda kras je postala mednarodni strokovni izraz za posebne pokrajine, v katerih voda raztaplja kamnino, ponika v podzemlje ter ustvarja značilne površinske in podzemne pojave.

"Tako kot imamo primer vulkana v Italiji, tako imamo v Sloveniji Kras. Torej po eni strani vulkanski svet in po drugi strani kraški svet," pojasnjuje Prelovšek. Kraške pokrajine obstajajo po vsem svetu, recimo tudi na Kitajskem, kjer so danes nekateri izmed največjih znanih podzemnih prostorov. "Kitajska je imela seveda močne civilizacije in ogromna prostranstva krasa, ampak v globalni svet ni bila tako močno vpeta. S svojimi raziskavami je v sfero raziskav prišla razmeroma pozno," pravi Prelovšek. "Imamo precejšnjo zgodovino raziskav. Poznamo precej dobro, tudi interdisciplinarno smo usmerjeni. Spoznamo se na kraško površje, geologijo, podzemlje, podzemne vode, podzemno biologijo, poseben jamski svet, ki obstaja živalski. S tega vidika in pa z vidika 80-letne tradicije na Inštitutu za raziskovanje krasa smo seveda lahko upravičeno cenjeni."

Med največjimi simboli slovenskega podzemlja so Škocjanske jame, ki so bile leta 1986 vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine. Njihova posebnost je povezana predvsem z ogromnim podzemnim kanjonom reke Reke.

Škocjanske jame so bile leta 1986 dane pod UNESCO. "Reka, ki izgine pod površjem, je ustvarila enega največjih kanjonov na svetu. Podzemlje in ta voda tudi potujeta približno 40 kilometrov in prideta na površje pri izviru Timave", pojasnjuje Benko. Pomen jam pa ni zgolj geološki. Škocjanske jame so bile tudi v prazgodovini zelo pomembne, saj so bile neke vrste svetišče. Tako da je to pravi kraj, da so ga izbrali za UNESCO.

Letos pa je pomen kraškega sveta dobil še dodatno mednarodno pozornost. Prvič se obeležuje mednarodni dan jam in krasa, ki je povezan z Unescom.

Podzemlje ni samo kamen. Je tudi življenje, ki se je skozi evolucijo prilagodilo razmeram, v katerih ni sončne svetlobe in je hrane zelo malo. In prav podzemlje je po Prelovškovih besedah eno od okolij, kjer obstaja velika možnost novih odkritij.

Če kje obstaja možnost, je ravno v podzemlju – tako na Zemlji kakor navsezadnje v vesolju, tudi na Luni. Ni izključeno, da bi obstajalo življenje v vulkanskih jamah, ki tam obstajajo.

Življenje v podzemlju je specifično zelo prilagojeno na pogoje brez sončne svetlobe, brez rastlinskih ostankov. Organizmi imajo zelo dolg razmnoževalni cikel, zelo počasen metabolizem, kar pomeni, da lahko v zelo skromnih razmerah preživijo razmeroma dolgo časa in se celo razmnožujejo.

Glavnina jamskih živali je izredno majhnih, velikih milimeter ali manj. Prava pošast v podzemlju je človeška ribica, ki druge večje živali prekaša kar za 30-krat. Druge večje živali so približno dva, tri centimetre, človeška ribica pa zraste 30 centimetrov.

Podzemlje pa ima tudi svojo šibko točko. Kraški svet je zaradi svoje prepustnosti izredno ranljiv. Voda lahko brez večjih naravnih ovir hitro prodre skozi razpoke in rove ter se pojavi na drugem koncu kraškega sistema. "To je tisto, kar bi povedal kot nekdo, ki živi na Krasu in v Sloveniji: podzemlje je najbolj ranljivo. Ker v bistvu, če je karkoli onesnaženo – če se na primer v neki vrtači ali na cesti izlije cisterna – je to lahko v dveh urah že v nekem izviru, ki je pomemben za več tisoč ljudi," opozarja Benko.

Zato kraški svet ni samo naravna znamenitost. Je tudi pomemben vodni vir. Predstavljajte si, da je kras kot neke cevi, po katerih voda izredno hitro potuje. Če je visok vodostaj, lahko voda v parih urah prepotuje več kilometrov. In tako se zgodba podzemlja sklene tam, kjer se je začela – pri človeku na površju.

Morda je zato največji čar jamarstva prav v tem, da podzemlje ni le neznani svet, ki ga občudujemo. Je del sveta, v katerem živimo tudi sami.