Podaljšana javna razprava o osnutku zakona o psihoterapiji

"Na ministrstvu si želimo, da širši javnosti, strokovnim organizacijam in vsem zainteresiranim posameznikom omogočimo več časa za temeljito preučitev osnutka zakona in podajanje pripomb ter predlogov," so zapisali in zainteresirano javnost povabili, da se aktivno vključi v javno razpravo in s svojimi predlogi pripomore k oblikovanju zakona, ki bo uredil področje dejavnosti psihoterapije z namenom, da vsem uporabnikom in pacientom zagotovijo dostopno, varno in kakovostno psihoterapevtsko obravnavo.

Predlog je sicer ministrstvo v javno obravnavo poslalo prejšnji petek, ta pa bi med drugim uvedel poklica psihoterapevt in klinični psihoterapevt ter vpeljal nosilca pooblastila, ki bi psihoterapevtom in kliničnih psihoterapevtom podeljeval licence.

Več združenj proti predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti

Že dalj časa poročamo o tem, da se zdravstvena in zunajzdravstvena psihoterapevtska stroka glede predloga zakona nekako ne uspeta uskladiti, tokrat pa se strinjajo, da je osnutek zakona o psihoterapiji nestrokoven in škodljiv.

Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo, Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu, Zbornica kliničnih psihologov Slovenije in Združenje psihoterapevtov Slovenije so v pismu, ki so ga poslali zdravniški zbornici, zapisali, da podpirajo ureditev področja psihoterapije.

Opozarjajo pa, da je zdajšnji predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti nestrokoven. "Predvsem nas skrbi vstop ljudi, ki za to niso dovolj usposobljeni, v zdravstveni sistem in njihovo vključevanje v zdravljenje. Menimo, da niso usposobljeni, da bi prevzemali odgovornost za prepoznavo diagnostičnih kategorij in ustrezno zdravljenje tako občutljive skupine ljudi, kot so osebe z duševnimi motnjami," so poudarili.

Menijo, da osebam, ki niso zdravstveni delavci, primanjkuje osnovnega znanja o psihološkem razvoju, psihopatologiji in diagnostiki, ustreznih in na dokazih temelječih psihoterapevtskih pristopih, predvsem pa o kliničnem delu, ki osebam z duševnimi in vedenjskimi motnjami zagotavlja strokovno in varno obravnavo. "Mnogi, ki želijo postati novi 'zdravstveni delavci', popolnoma zanikajo obstoj diagnoz in medicinskega, znanstvenega modela razumevanja odnosa bolnik - zdravnik. To se nam zdi nevarno in nesprejemljivo," so zapisali.

Predlagajo, da psihoterapija ostane znotraj javnega in zasebnega zdravstva kot metoda zdravljenja, ki jo izvajajo dodatno usposobljeni zdravstveni delavci v eni več let trajajočih relevantnih šol. Izpostavili so analitično psihoterapijo, sistemsko oziroma družinsko psihoterapijo ter vedenjsko-kognitivno terapijo. Svetovalne dejavnosti pa naj se poimenujejo z oznako, ki jih loči od terapije, in "začrta mejo do šarlatanskih metod".

Predlagajo tudi, naj zakon določi ustanovitev dveh neodvisnih komisij na ministrstvu za zdravje, v katerih bodo le strokovnjaki reguliranega področja. Obe komisiji bi bili zadolženi za presojo znanstvene ustreznosti psihoterapevtskih pristopov in akreditacijo izobraževalnih programov za psihoterapevte.

Psihoterapevti, ki so znanje psihoterapije več let pridobivali akademsko zunaj zdravstva (končali študij Zakonskih in družinskih študij ali pa študij na Univerzi Sigmunda Freuda), na drugi strani pravijo, da znajo dobro prepoznati duševne motnje in da uporabnike že zdaj obravnavajo povezano, skupaj s kliničnimi psihologi in (pedo)psihiatri. 

Takšnega sodelovanja bi si tudi v prihodnosti tudi želeli. Skrbi pa jih, da po novem predlogu zakona pacienti ne bodo več smeli k psihoterapevtu in bodo tako ostali brez takojšnje strokovne pomoči, saj so čakalne dobe v javnem zdravstvenem sistemu, kot poudarjajo, predolge. To bi lahko povečevalo duševne motnje in prineslo resne in tragične posledice za paciente, ki bi v stiski ostali sami. Predvsem jih razburja dejstvo, da zakon ne poskrbi za najbolj ranljive skupine: otroke, mladostnike in socialno šibkejše, saj ne poveča dostopnosti psihoterapij zanje.

Psihoterapevti opozarjajo, da bi poklic psihoterapevta moral biti sistematiziran in uvrščen na vse resorje: v socialo, šolstvo, zdravstvo, sodstvo in podobno, v obliki javnih služb. Tudi tako bi lahko razbremenili zdravstveni sistem in pomagali tistim najšibkejšim, ki strokovno pomoč potrebujejo takoj. Trenutek predlog zakona tega ne vsebuje, zato obstaja resen sum, da se ne bo uredilo niti vstopa psihoterapevtov na področje zdravstva, pravijo.

Slovenska krovna zveza za psihoterapijo vidi prostor za izboljšave predloga

Odzvala pa se je tudi Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, ki je v sporočilu za javnost uvodoma pozdravila dejstvo, da je predlog zakona po več kot 20 letih prizadevanj sploh prišel v javno obravnavo. "Kot uspeh prepoznavamo tudi dejstvo, da je osnutek zakona vključujoč oziroma da poskuša prisluhniti vsem stranem psihoterapevtske stroke," so zapisali.

Pomembno se jim zdi, da bi bil zakon vključujoč do različnih izobraževalnih poti, da bi postavljal temeljne strokovne standarde izobraževanja in dela, uvajal evropske standarde pri podeljevanju licenc, uvajal nadzor kakovosti ter predvideval sankcije ob kršitvah določil in kodeksa poklicne etike. Hkrati pa zveza vidi tudi prostor za dopolnitve oziroma izboljšave predloga. Rešitve bodo ministrstvu za zdravje posredovali v roku, so napovedali.

Osnutek zakona predvsem ni dovolj dober za paciente (saj tistim z duševno motnjo onemogoča dostop do psihoterapevta in tako povečuje njihove stiske), niti vključujoč za stroko, saj ne prinaša psihoterapevtske zbornice, ampak monopol le enemu ali dvema društvoma, pa se odzivajo univerzitetno izobraženi psihoterapevti. Slednji si želijo, da bi zakon prinesel psihoterapevtsko zbornico, večjo strokovnost in akademizacijo in da bi vsa društva, tudi SKZP za dobro uporabnikov sčasoma dvignila izobraževanja na akademski nivo, kar zahtevajo tudi mednarodni standardi.