Nagrada, ustanovljena 19. septembra 1963, je namenjena zamejskim in zdomskim pesnikom, pisateljem in znanstvenikom, ker ustvarjajo v težjih razmerah kakor v matični domovini, imajo manjši odziv in navadno tudi ne dosežejo nobenega drugega javnega priznanja. Nagrado dobi delo, ki je na umetniški višini, temelji na vrednotah zahodnoevropske kulture in krščanstva, znanstveno delo pa na trdnih znanstvenih osnovah, izšlo pa je v letu pred podelitvijo nagrade.
Ocenjevalna komisija, ki jo sestavljajo prof. Zorko Harej, prof. Lojzka Bratuž (koordinatorka), prof. Robert Petaros, prof. Neva Zaghet, prof. Diomira Fabjan Bajc in Marij Maver, je iz lanskoletne knjižne bere v zamejstvu in zdomstvu sprejela v ožji krog 22 del, po izčrpni razpravi pa soglasno odločila, da podeli nagrado Vstajenje zdomski pesnici Mileni Šoukal.
Na podelitvi je, po uvodnem pozdravu predsednika DSI Sergija Pahorja, utemeljitev nagrade prebrala koordinatorka ocenjevalne komisije prof. Lojzka Bratuž. Milena Šoukal, je rečeno v utemeljitvi, izkazuje kultivirano pero, moderen literarni prijem, široko in svetsko tematiko, izvirno severnoameriško motiviko in sodoben pesniški izraz. Posebej občutljiva je za strahote današnjega sveta in njegovo nasprotje, prazni blesk potrošništva v najbolj razviti državi, kjer živi. Z močjo svojega humanističnega uvida pa ji uspeva ohraniti kanček vere v človeka. Ranljiva in razboljena se v poeziji rešuje v refleksijo, najbolj prepričljiva pa je, ko s pretanjeno lirično občutljivostjo izpoveduje svojo krhkost in samotnost v izbrani metaforiki. Med emigrantski pesniki slovenske emigracije je najmodernejša, zato jo je - ob njeni hermetičnosti - bolje sprejela mlajša kritična generacija.
