Poginuli labodi v Žalcu: kdo je odgovoren za bolne divje živali in kadavre?

Prejšnji teden je po družbenih omrežjih zakrožila fotografija poginulega laboda ob jezeru Vrbje v Žalcu. Dva dni za tem je naša bralka ob jezeru iskala bolnega labodjega mladiča, na katerega jo je opozorila prijateljica, medtem ko se je ravno sprehajala ob jezeru. "Poklicala me je, ali poznam kakšnega veterinarja. Neki gospod je namreč opazil, da je mladič negiben, zelo slaboten, ne je in je bled," nam je pojasnila bralka. Mladiča je našla in videla, da mu teče iz kljuna ter da je res v slabem stanju. "Vmes sem opazila truplo še enega laboda, prekritega s hmeljem. Odkrila sem ga in pod njegovim krilom videla še račko. Hitro sem se odpravila s psičko domov po avto, da bi mu lahko nudila pomoč. Medtem ko sem hodila domov, sem preklicala najmanj pet veterinarskih ambulant, in že od prve dobila odgovor, da je za to pooblaščen gospod Zlatko Golob oziroma veterina Golob iz Mute," je povedala bralka. Ker se ji po urah klicanja v Muti niso oglasili, so ji priskočili na pomoč iz društva Srce za bulle, ki se večinoma ukvarja s primeri zanemarjanja psov in mačkov.

Simon Mihorič iz društva nam je potrdil, da je bil labod bolan. Ptico so ujeli in jo peljali k veterinarju, ki ji je predpisal antibiotike. Laboda je nato k sebi domov vzela bralka, a je kljub skrbi zanj čez dva dni poginil.

Bralka je nato po nasvetu ljubljanske veterinarske fakultete poklicala Nacionalni veterinarski inštitut (NVI) Celje, kjer so ji po njenih besedah dali kontakt svojega zaposlenega Jožefa Lugariča. "Povedala sem mu, kakšne so razmere. Gospod je vse preslišal in rekel, da se za enega laboda ne izplača delati obdukcije. Imel je izgovore, zakaj je ne bi delal, da jo bo naredil le na zahtevo inšpekcije in da na svoje stroške ne namerava delati tega," je potek dogodka opisala bralka, ki je želela, da bi poginulo ptico pregledali zato, da bi preprečili širjenje morebitne nalezljive bolezni. Lugaričeva je nato predlagala, da bo stroške krila sama. A po njenih besedah ji je Lugarič rekel, da ne bo hodil po laboda, naj ga pripelje kar sama.

Država ne plača obdukcije posameznih primerov poginov živali

Poklicali smo Jožefa Lugariča, ki je pojasnil svojo plat zgodbe. Problem ni bil v odvozu ptice, ampak je bralka zahtevala, da inštitut naredi sekcijo oziroma obdukcijo, zakaj je mladič poginil. Vendar NVI ni pooblaščen za analize posameznih poginov živali, saj je država ne plača.

Obdukcije delajo zgolj v primerih množični poginov ali če obstaja sum za kužne bolezni, je zatrdil Lugarič. Sogovornik bi se sekcije lahko tudi lotil, če bi dobil napotnico veterinarja, ki je zdravil mladiča, vendar bi bila v tem primeru plačnika ali bralka ali veterinarska ambulanta, ki je izdala napotnico. Lugarič je zato bralki, ki je vztrajala pri obdukciji in ponudila, da jo plača sama, svetoval, da mladiča odda v veterinarski ambulanti, kjer so ga zdravili: "Veterinar bo napisal napotnico za obdukcijo, ki je plačljiva. Mi bomo labodu odvzeli tudi trahealni in kloakalni bris za preiskavo na aviarno influenco, ki pa je brezplačna."

In to je tudi naloga NVI. Če dobi klic o truplu živali, ima do 36 ur časa, da jo pride iskat. Odvzeti ji mora bris in v petih dneh pripraviti vzorce za preiskavo na aviarno influenco ter ga poslati na NVI v Ljubljano, nam je razložil Lugarič. Ob tem je še povedal, da bralka ni hotela slišati o možnosti predaje poginulega laboda veterinarju, ki bi sicer lahko izdal plačniško napotnico, in je prekinila telefonsko zvezo.

NVI pobira trupla prostoživečih žival na cestah in drugih javnih površinah, čeprav mu po zakonu ni treba

Uredba o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, namreč določa, da razen v primeru suma bolezni ali če se izvajajo ukrepi za zatiranje določenih kužnih bolezni na določenem območju trupel poginulih prostoživečih živali ni treba zbirati in neškodljivo odstranjevati, so potrdili besede Lugariča s kmetijskega ministrstva.

Odvoz teh kadavrov pa ureja drug pravilnik, ki določa, da živalska trupla na kraju pogina ali zbiranja po določenih postopkih prevzame NVI. "Odvoz trupel poginulih živali, tudi divjadi in drugih prostoživečih živali, se trenutno plača iz proračuna Republike Slovenije," so še razložili s kmetijskega ministrstva.

In tako so z NVI Celje tudi storili. Ko jih je bralka obvestila o raci in labodu, so se z njo dogovorili, da kadavra odstranijo takoj naslednji dan. "Pticama bi takoj odvzeli brise in vzorce še isti dan poslali v preiskavo. V četrtek, 12. septembra, smo okoli sedme ure zjutraj iskali ptici okoli ribnika v Vrbju, vendar ju nismo našli," je zatrdil Lugarič, ob tem pa izpostavil, da je bralko opozoril, da labod ni domača žival in ga je prepovedano imeti doma.

Bolne ali poškodovane prostoživeče živali načelno pustimo v naravi, vendar jim po zakonu lahko pomagamo

Oseba, ki najde žival prostoživeče vrste, za katero presodi, da je bolna ali poškodovana in da bo po veterinarski in začasni oskrbi sposobna za življenje v naravi, lahko v skladu z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah žival odvzame iz narave, so nam pojasnili z okoljskega ministrstva in ob tem poudarili, da uredba določa splošno prepoved jemanja živali iz narave.

Vendar pa mora tisti, ki je bolno ali ranjeno žival odvzel iz narave, to oddati v zatočišče (naloge zatočišča opravlja podjetje Golob iz Mute) v roku 24 ur od odvzema iz narave. "Zatočišče nato presodi, ali bo žival po veterinarski oskrbi sposobna za življenje v naravi. Zatočišče sprejem lahko zavrne, če ugotovi, da je bila laična presoja napačna in žival ni bolna ali poškodovana. V tem primeru se žival v naravi pusti oziroma nemudoma vrne v naravo na mesto, kjer je bila odvzeta. Zatočišče lahko zavrne sprejem živali tudi, če je tako telesno ali vedenjsko prizadeta, da ni realnih možnosti, da bi po veterinarski oskrbi pridobila sposobnost za življenje v naravi. V takem primeru se jo takoj oziroma v čim krajšem času usmrti na strokoven način, žival se usmrti v trenutku oziroma s predhodno ustrezno omamo ali v skrajnem primeru na način, ki povzroča le neizogibne bolečine," so postopke podrobno razložili na ministrstvu za okolje.

Žival v zatočišče praviloma odpelje oseba, ki najde žival. Izvajalec nalog zatočišča pa zagotovi prevoz v zatočišče za velike sesalce, velike ptiče in človeku nevarne živali ter v drugih primerih, ko je to potrebno zaradi slabega zdravstvenega stanja živali.

Zakon ne velja za vse prostoživeče živali

Vsa zgoraj navedena pravila veljajo za živali vrst rjavega medveda, volka, risa, divje mačke, vidre, evropskega bobra, vseh vrst reda delfinov in kitov, vseh vrst morskih želv, človeške ribice in vseh vrst ptic, navedenih v uredbi. Ne velja pa za naslednje ptice: kmečko in mestno lastovko, taščico, kosa, veliko sinico in domače ter poljske vrabce. "Živalim vrst, ki niso zgoraj naštete, lahko pomagajo ljudje sami, vendar po temeljiti presoji, da žival potrebuje pomoč in da bo po veterinarski oskrbi in začasni oskrbi sposobna za življenje v naravi," so izjemo izpostavili na ministrstvu za okolje.

Sicer pa so z okoljskega ministrstva še želeli spomniti, da imejmo v mislih, da prostoživeče živali v naravi živijo samostojno in so del vseh naravnih procesov, tudi smrti. "Smrtnost je na primer pri pticah bolj pogosta in tudi ljudje lahko od poletja do zime opazijo več poginulih ptic. Poleti se namreč izvali veliko mladičev – race imajo na primer v povprečju od šest do deset mladičev – do konca zime pa jih v naravnem ciklu preživi le toliko, da lahko spomladi nadomestijo eventualno poginule starše oziroma odrasle ptice," so pojasnili.