Pogovor z jamarskim vodnikom: kako so si v temi uredili življenje?

Več tisočkrat se je že spustil v temo Križne jame, a kaj takega še nikoli ni doživel, mi po prvih prespanih urah v domači postelji pripoveduje jamarski vodič Gašper Modic. 

"Najprej je bil definitivno šok, za vse, se razume," je priznal. "Do prihod potapljačev je bilo res negotovo stanje, po tem, ko pa so potapljači prišli, smo se dogovorili, ali bomo čakali ali nas pridejo iskat, smo bili bolj pomirjeni." 

Ker niso vedeli, koliko časa bodo ostali pod površjem, so si jamo skušali narediti čim bolj udobno, nadaljuje Modic. "Mi smo čakali v izjemno velikem prostoru, dimenzije 100 x 50 metrov je ta dvorana. Najprej smo si zasilna sedišča pripravili, recimo majhno kuhinjo, prostor in seveda potem vse ostale stvari, kako uporabljati stranišče, kako se razgibavati, kje se bo hodilo, da se ne uniči jame. Poskušal sem tudi, da se čim večkrat tople napitke pije, da se ne preveč telo ohladi," je povedal, kako so si uredili življenje pod zemljo. 

Nekaj takšne opreme imajo – prav za izjemne primere – že predhodno spravljene tudi v jami. "Zaščitne folije za zadrževanje toplote, plinski gorilnik, posode, kavo, čaj, sladkor, sveče, dodatne svetilke in tako dalje," je Modic naštel, kaj vse je pripravljeno, če stvari ne bi šle po načrtu. 

Drugače pa je bilo s hrano. "Imeli smo še nekaj malega iz samega izleta, en sendvič, ki smo si ga razdelili. Potem pa so nam pripeljali na pol pripravljene in zapakirane obroke, za kakšno juho, enolončnico."

Kaj je jutro in noč v jami ne veš več, pripoveduje sogovornik, pa vendar so skušali, kolikor se je le dalo, ohranjati bioritem. "Spanja je bilo po pravici povedanega malo oziroma skoraj nič, vsaj, kar se mene tiče. Tudi voda je in je, kot da bi spal poleg reke, s kapnikov vseh lije dol, neravna podloga, trdo, mrzlo," je povedal izkušeni jamarski vodič.

In čeprav je vsa družina, kot še pravi vodič, vredna pohvale zaradi mirne krvi, pa si aplavz zaslužijo predvsem potapljači: "So prevečkrat zapostavljeni, čeprav so nekakšna elita med potapljači. V Sloveniji jih je izredno malo, manj kot 20, in res so z dušo in telesom tam in to največkrat na prostovoljni bazi."

Kljub izkušnji, ki je ne bi privoščil nikomur, ljubezen do jam ostaja, zaključi Modic.