Tudi za približno 50 tisoč muslimanov, ki živijo v Sloveniji, se začenja mesec, v katerem se verniki od zore do sončnega zahoda odrekajo hrani in pijači ter se posvečajo molitvi in duhovnosti. Tako kot lani bo konec posta vsak večer oznanil prižig luči na ljubljanski džamiji. Ta sicer še vedno ni dokončana. Mufti Islamske skupnosti v Sloveniji Nedžad Grabus, ki je svoje dolgoletno delovanje v Sloveniji posvetil gradnji džamije, pravi, da je razlogov, zakaj tako dolgo čakajo na svoj sakralni objekt, več.
50-letni teolog, pedagog in doktor znanosti, ki se je izkazal tudi za dobrega diplomata, je naveličan poskusov, da se islam skuša prikazati kot vero nasilja, muslimane pa kot nezmožne sobivanja. Sam s svojim primerom skuša dokazati prav nasprotno, saj kot pravi, moramo najti način, da živimo skupaj v miru. Pri tem se mu verska pripadnost ne zdi ovira, pač pa meni, da je največja ovira za sožitje ideološko razdvajanje ljudi. Zato je kritičen tudi do nekaterih muslimanov, ki se združujejo in organizirajo na podlagi različnih ideologij.
Začenja se mesec ramazan, ki je za muslimane po vsem svetu zelo pomemben mesec. Kako bi opisali njegov pomen za posameznika in za skupnost?
Ramazan je mesec posta, to je mesec razodetja svete knjige Koran. Za muslimane je to mesec, v katerem poskušajo duhovno razvijati svojo osebno vero. Na individualni ravni je pomemben, ker se večina posameznikov skozi življenje in v času, v katerem živimo, ne more tako osredotočiti na duhovnost. Ta mesec izkoristijo kot priložnost, da razvijajo osebno duhovnost. Kar pa se tiče skupnosti, je to seveda mesec, v katerem skupnost bolj zaživi in v katerem se ljudje povežejo med sabo. Gre za medgeneracijski kontakt med ljudmi. Mi spodbujamo tudi otroke, da se učijo o postu, da se na takšen način zavedajo osebne odgovornosti. Mesec ramazan nam vedno prinese radost v naša življenja.
Najbrž najpogostejše vprašanje, ki ga muslimani, ki prakticirajo post, v tem času dobijo od svojih prijateljev, znancev, sodelavcev nemuslimanov je: "Niti vode ne smete piti?" Zakaj je post pri muslimanih tako strog?
Post je odločitev, zato, ker verujemo, da nam je nekaj predpisano in podarjeno v naši religiji. Obstajajo razlage, zakaj se ljudje odrekajo ne samo hrani, pač pa tudi vodi in vsem drugim užitkom. Muslimani skušamo razumeti tudi druge religije. Religije so se razvijale skozi stoletja na različnih koncih sveta in vse religije imajo svoja pravila. Pri določenih religijah se nam nekaj lahko zdi bolj čudno kot v drugih, ampak če gledamo na tak način, se ne bomo nikoli strinjali o tem, kaj je religija in na kakšen način bi jo morali prakticirati. Kar se tiče samega islama, je post res malo bolj strog, kot pravite, ker se odrekamo tudi vodi. Ampak, pomembno je poudariti, da se postijo samo svobodni ljudje, ljudje, ki to zmorejo. Vsi tisti, ki imajo določene zdravstvene probleme, ki imajo naporno delo, se ne postijo. Vsi, ki so v zaporu se ne postijo, vojaki tudi ne ... Ta post se samo na videz zdi težak, vendar je to osebna odločitev vsakega posameznika, ali se zmore postiti ali ne. Tisti, ki že dolga leta to prakticiramo, nikoli ne občutimo tega kot nekaj napornega in ob postu tudi delamo.
Prihajate iz Sarajeva, kjer se ramazan zelo občuti. Čez dan so lokali prazni, zvečer pa mesto zaživi in ljudje se družijo vse do zore. Kako pa ta mesec obeležujejo muslimani v Sloveniji?
Jaz sem v Sloveniji imel okoli 16 ramazanov. Štiri ramazane sem tukaj preživel še kot študent, zdaj sem mufti že 12 let, tako da smo se že navadili na tukajšnje razmere v času meseca ramazana. Vsaka vera ima tam, kjer v določenem okolju večinsko prebivalstvo izhaja iz te vere, svoje navade, ima svoje običaje, s katerimi se poskuša organizirati življenje. Ker sta krščanstvo in islam svetovni religiji, pripadata celotnemu svetu, ne samo določenemu okolju. Kar zadeva Islamsko skupnost v Sloveniji, imajo imami veliko obiskov pri različnih članih Islamske skupnosti. Imamo dogodke, ki jih organiziramo v prostorih naše skupnosti po vsej Sloveniji. Organizirajo se druženja, ki so pomembna za ta mesec, pa različna predavanja, pogovori o določenih temah ali pomenu samega postnega meseca. Organizirajo se tudi različna druženja samo za mladino. Seveda je življenje tukaj organizirano drugače, kot v Sarajevu, ki ste ga omenili, ki ima v tem času poseben čar. Vendar, mi se trudimo tudi tukaj približati ta mesec ljudem.
Pa osebno kaj pogrešate v tem času?
Jaz se trudim, da živim življenje vsak dan, tako da ničesar ne pogrešam. Pogrešam samo džamijo v Ljubljani in to je moja misija, zato sem tukaj. Na žalost ne teče vse tako, kot smo mislili, da bo.
Od temeljnega kamna za džamijo v Ljubljani je minilo že pet let. Objekt že stoji. Kdaj bodo pa verniki tam tudi opravljali molitve? Bo to že letos?
To je težko napovedati. Vse okrog džamije je bilo zelo napeto od samega začetka. To je bil najprej politični, potem pravni, administrativni problem ... Zdaj imamo tudi finančni. Mi smo si želeli postaviti objekt, ki bi nam ustrezal in bi ga čim prej dokončali. Stroka pa je zahtevala v luči gesla, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, da ima tudi najlepšo džamijo. Morali smo slediti določenim pogojem, ki so nam jih postavili. Uporabljeni so bili posebni materiali, tako da je to vse podražilo celoten projekt. Mi smo načrtovali, da bi ga zaključili prej, toda ko smo leta 2015 podpisali pogodbo z glavnim izvajalcem Gorenje projekt, smo podpisali samo za denar, ki smo ga imeli takrat na voljo. To je bilo malo več kot 11 milijonov evrov. Ta denar smo porabili do konca leta 2016. Leta 2017 smo nekaj delali na džamiji, naredili smo tudi pristopno cesto, ki ni bila tako poceni in jo moramo na koncu predati v uporabo občini Ljubljana. To je tako velik izziv – tako, kot je bil v političnem smislu, je tudi v smislu gradbeništva.
Koliko denarja pa še potrebujete za dokončanje oziroma v kateri fazi je zdaj gradnja?
Da končamo celoten projekt, potrebujemo še okoli 10 milijonov evrov. Če govorimo tudi o opremi, potrebujemo skupaj okoli 12, 13 milijonov evrov, da se celoten projekt zaključi. Upamo, da nam bo uspelo. Imamo določene pogovore, obljube ... Toda, dokler nimamo še nič podpisanega, ne moremo o tem govoriti.
S kom se pogovarjate o financiranju?
Največ se pogovarjamo z donatorji, ki so nam že pomagali in upam, da bodo oni zaključili ta projekt, ker smo se o tem pogovarjali tudi pred samim začetkom gradnje. Kar se tiče mogočih drugih donatorjev – največ delamo znotraj okvirjev naše skupnosti, razmišljamo tudi o prodaji določenih objektov v lasti Islamske skupnosti. Sicer sem nekoč že izjavil, da bo to potem naredil nek drugi mufti, jaz pa bi ga podprl pri tem, da se ta gradnja konča. Za zdaj imamo dobre signale, da se bo projekt sklenil, ampak še vedno ne moremo povedati, kdaj in kako.
Džamija ni velik finančni zalogaj le med gradnjo, pač pa bo potrebnega tudi precej denarja za njeno vzdrževanje. Kako bo Islamska skupnost v prihodnje zagotavljala potrebna sredstva?
To je vsekakor velik izziv. Ampak za Islamsko skupnost, ki ima veliko število članov v sami Ljubljani – mi ne pokrivamo samo Ljubljane, pač pa tudi okoliška mesta, kot so Vrhnika, Grosuplje, Domžale, Kamnik in tako naprej –, samo vzdrževanje ne bo problem. Imamo veliko število družin, ki prispevajo za funkcioniranje same džamije. To je ena tradicija, ki se je razvijala v naši skupnosti skozi celotno 20. stoletje, tudi, ko so bili težji časi, ko materialne zmožnosti niso bile takšne, kot so danes. Ljudje so vedno prispevali za sakralne objekte. To vidimo tudi pri funkcioniranju cerkva, ne samo, ko govorimo o džamijah. Zato nas ni strah, kako bo objekt funkcioniral, ker imamo dovolj zmožnosti, da bo lahko v polni kapaciteti zaživel takrat, ko bo končan. Zelo pomembno je, da poudarim, da mi upravljamo s to džamijo, gradimo jo za to, da bi služila ljudem, ki živijo tukaj. To je objekt Islamske skupnosti in ona je odgovorna za vse, kar se bo dogajalo v sami džamiji. Vsi drugi scenariji, ki se skušajo vezati za džamijo, so brez osnov, nimajo smisla.
Denimo, nekateri so skeptični, ker je eden glavnih donatorjev država Katar in svarijo pred njenim morebitnim vplivom na Islamsko skupnost v Sloveniji. Čeprav je Islamska skupnost v Sloveniji bolj povezana z Islamsko skupnostjo v BiH, ta pa s turško. Kakšni so dejanski vplivi katere od teh držav na Islamsko skupnost v Sloveniji?
Ko berem te članke in analize novinarjev, vidim, kako so površni. Nimajo pojma o tem, kaj mi delamo, ne poznajo pa niti osnovnih temeljev delovanja verskih skupnosti. Živimo samo 100 kilometrov od Reke (op. a.: tudi tamkajšnjo džamijo je financirala država Katar). Vsi ti, ki imajo dobre namene, lahko gredo v Reko in si pogledajo, kako tam deluje džamija in takšnih vprašanj potem ne bi postavljali. Ker pa ljudje hočejo živeti v paralelnih svetovih, si tudi izmišljajo različne zgodbe, ki jih povezujejo z različnimi zadevami in tudi s to džamijo. Po naših izkušnjah se država Katar nikoli in nikjer ni vmešavala v delovanje lokalnih skupnosti. Če naredimo kakšno napako, smo za to odgovorni mi, nikakor pa nekdo, ki nam je pomagal graditi to našo džamijo. Kar pa zadeva povezav, živimo v svobodnem svetu, lahko sodelujemo s komerkoli. Če naredimo kakšno neodgovorno zadevo, potem smo za to sami odgovorni. Ne samo pred zakonom, ampak tudi pred javnostjo. V Islamski skupnosti si želimo, in tako tudi delamo, da smo zelo transparentni pri svojem delu. Nimamo skritih zadev.
Zato, ker je islam svetovna zgodba, se poskuša tudi izmišljati določene zadeve, povezane z Islamsko skupnostjo. Menim pa, da ima država večje težave, kot to, da se skušajo nekateri osredotočiti na islamsko skupnost. Islamska skupnost je skupnost, ki v Sloveniji deluje že eno stoletje. Država pa sploh ne ve, kaj bi delala s to religijo v Sloveniji. In te poteze, ki jih je vlekel urad za verske skupnosti in jih še vedno, samo dokazujejo, da se na takšen način vnaša nekakšna zmeda v slovensko javnost. Ker je islam edina "drugačna" religija v Sloveniji. Vse druge – krščanske skupnosti so podobne, povezane. Zato smo mi na žalost pogosto objekt različnih insinuacij. Vse, kar se dogaja po svetu, se takoj poveže z islamsko skupnostjo na takšen ali drugačen način. Ampak, moramo živeti s tem in se truditi in delati, da bi prijateljem, ljudem, ki so odprte glave, ljudem, ki vedo, da je veliko neresnic v tem, kar se javno govori, nekako odprli srca in jih pustili, da razmišljajo s svojo glavo. Ugotovili bodo, da je Islamska skupnost večji prijatelj te države od veliko novinarjev, politikov ali tistih, ki poskušajo preko Islamske skupnosti vedno iskati svoje določene težave oziroma reševati medsebojne odnose v državi.
Sami zelo promovirate sožitje oziroma medverski dialog, med drugim ste letos prvič organizirali medverski zajtrk, na katerega ste povabili predstavnike različnih verskih skupnosti. Kakšni so odzivi?
Mi tega ne promoviramo, mi to živimo. Smo ljudje, ki na takšen način razumemo življenje. Ni razlik med ljudmi, razen v tem, ali so dobri ali slabi. Da nekdo pripada tej veri ali drugi, je popolnoma nepomembno v sodobni civilizaciji. Pomembno je, na kakšen način se človek obnaša, kakšna so njegova dejanja, kaj govori ... Zelo skrbimo za to, da imamo dobre stike z drugimi verskimi skupnostmi in na tem delamo. Medverski zajtrk, ki smo ga organizirali, je ideja, ki so jo sprejeli Združeni narodi na pobudo jordanskega kralja Abdullaha II. Letos smo gostili tudi Evropski svet verskih voditeljev v Ljubljani, sam sem član tega Sveta. To so ljudje iz različnih religij, ne samo krščanstva, judovstva in islama, ampak tudi azijskih religij in novih gibanj, ki jih imamo v Evropi in vsem svetu. V tem smislu se občasno res čudimo, na kakšen način ljudje, s katerimi se pogovarjamo o določenih zadevah, poskušajo nekako ta zelo vroča dogajanja, ki so na svetovni ravni, takoj umestiti v delovanje Islamske skupnostim, ali nas v Sloveniji. Ampak, takšno je življenje. Kot pravijo Angleži: "Life is not fair" (op. a.: življenje ni pošteno). Ne moremo se vsak dan braniti, da nimamo ničesar z dogajanjem po svetu, ampak moramo z našimi dejanji pokazati, na kakšen način živimo.
V Evropi v zadnjem času vlada množičen strah pred migranti in begunci, zlasti muslimani. Je strah upravičen, ali je zgolj posledica nekih dogodkov po svetu?
Določen strah je ena gonilna sila, ki pomaga ljudem, da nekaj premagajo in da civilizacija gre naprej. Seveda obstajajo pomisleki, obstajajo izzivi, kako se soočiti z velikim delom sveta, ki živi pod pragom revščine, ali ljudmi, ki prihajajo iz različnih koncev sveta in prinašajo druge navade. Ta strah ne moremo definirati na takšen način, da se samo določeni ljudje bojijo v Sloveniji ali Evropi. Vsi se bojimo, vsi smo v istem čolnu. Meni je povsem smešno, ko nekdo meni, ki sem tudi Evropejec in živim normalno življenje, kot vsak drugi človek, vedno postavlja vprašanja, ki se tičejo nekoga drugega. Ko poskuša mene umestit v nek drug konec sveta. Ampak, po drugi strani imamo, hvala Bogu, danes takšnega papeža, ki umirja v tem težkem obdobju. Ne smemo si zatiskati oči, situacija na globalni ravni je zelo napeta. Tisti, ki obvladujejo svet, seveda hočejo še več in tisti, ki skušajo preživet, imajo izzive, kako sploh živeti. Določeni politiki pa razvijajo to kulturo strahu po vsej Evropi. Po drugi strani, kot sem že omenil, imamo k sreči takšnega papeža. Namerno pravim "imamo", ker papež vpliva na življenje vseh Evropejcev in ljudi po vsem svetu, ne samo na življenje ljudi, ki pripadajo Katoliški cerkvi. On je imel takšna sporočila, ki so umirjala ljudi. Na evropski ravni na žalost ni veliko takšnih politikov, ki vedo, kaj hočejo z Evropo. Evropa kot takšna, s svojimi 28 članicami, se ne more strinjati, da bi obsodila na določenem mestu ubijanje ljudi. To so vse pogoji, da se tudi o temah, ki so pomembne za širšo družbo, poskušajo na različne načine interpretirat. Seveda, migracije morajo biti legalne, morajo se odvijati skozi sistem. Tisti, ki so odgovorni, bi morali nekako preprečiti nezakonite migracije, ker te pri ljudeh vzbujajo tovrstne strahove. V tem smislu moramo najti način, da po eni strani zagotavljamo varnost, po drugi strani pa, da ostanemo humani in pomagamo tistim, ki v resnici potrebujejo pomoč. Ta migrantska kriza, ki se še vedno ni končala, bo verjetno dvigovala še veliko prahu med ljudmi.
Verjetno res. Zanimivo pa je, da projekcije ameriškega raziskovalnega centra Pew kažejo, da se bo število muslimanov v Evropi v naslednjih desetletjih tudi brez migracij povečevalo.
Te raziskave so zanimive, ampak niso vedno pogoj, da bi se stvari tako v resnici odvijale. Mi kot evropski muslimani oziroma muslimani – Evropejci nimamo tega občutka, kot ga imajo mogoče ljudje, ki ne poznajo te religije. Res je, da je v Evropo prišlo veliko ljudi iz drugih koncev sveta. To so velike razprave. Na življenje ljudi ne vpliva samo to, ali se bodo oni preselili v drugo okolje. V resnici v Evropi obstaja že stoletja en pogled na islam kot religijo. Mogoče nam muslimanom, ki smo rojeni v Bosni, ali odraščali v okolju, ki je bilo pluralno, multikulturno, ki je bilo na takšen ali drugačen način sekularno, pogosto ni jasno, zakaj se odvijajo takšne razprave. Ampak tudi mi se moramo navaditi, da določeni centri moči ne želijo normalnega pogovora. Tudi z muslimanske strani se ljudje ne zavedajo odgovornosti, na kakšen način razvijati svoje življenje v evropskih državah. Za nas, ki živimo tukaj v Sloveniji, so to seveda relevantne teme, niso pa odločilne, da bi lahko razvijali svoje življenje tukaj. Obstaja nek vzorec v medijskem poročanju v svetu, v Sloveniji mu sledim že deset let: če se nekaj dogaja v svetu, kjer koli, se poskuša takoj nekako prenesti na situacijo v Sloveniji, kar je popolnoma neresno. Če se tukaj ne naredi nek preskok, če se to ne bo resno analiziralo, potem se bodo zagotovo stereotipi še bolj razvijali in bo več nelagodja.
Od kod po vašem mnenju izvira razkol med t. i. evropsko in islamsko kulturo? Sta si med seboj res tako različni, nedzružljivi, kot poudarjajo nekateri, ali pa je sobivanje mogoče?
Muslimani so tako različni, da imamo problem, ko evropski politiki govorijo o islamu in jo želijo predstaviti kot eno zelo homogeno religijo. Ne samo v kulturnem, pač pa tudi v verskem smislu. Če pogledate muslimanski svet, boste videli, da obstajajo velike razlike med ljudmi – različne nacionalnosti, različne jezikovne skupine. In tudi samo versko življenje je zelo različno na različnih koncih muslimanskega sveta. To sintagmo "muslimanski svet" jaz uporabljam zelo pogojno, saj mislim, da obstaja samo v določenem smislu – v verskem, ne pa tudi v kulturnem smislu, v političnem pa sploh ne.
Če vzamemo dva desna pola iz ene in druge strani, potem gotovo ne moreta sobivati. Če pa se iščejo neke skupne vrednote, lahko vidimo, kako so ljudje v Jordaniji razvili normalno kulturo sobivanja. Ali pa, če pogledamo samo 50 let po smrti poslanca Mohameda, lahko vidimo, da so bili na umajadskem dvoru najvplivnejši ljudje arabski kristjani. To pomeni, da so skozi stoletja ljudje sobivali in bodo sobivali. Tisti, ki nasprotujejo takšnim idejam, so obstajali tudi takrat in bodo obstajali tudi v prihodnosti. Mi se tukaj pogovarjamo o politiki, ki bo prevladujoča. Na kakšen način? Konflikti se lahko ustvarijo v enem dnevu. Spomnimo se, kakšno je bilo naše življenje pred vojno v Jugoslaviji – ljudje so sobivali. Ampak, če se politiki odločijo, da naredijo konflikt, bodo naredili konflikt. Seveda, za politiki stojijo različni lobiji. Ampak, če se bo razvijala kultura izobraževanja in spoštovanja, potem seveda kulture lahko sobivajo. Iz mojih izkušenj, pogovorov z različnimi diplomati, predstavniki različnih držav, potovanj po svetu, se srečujem tudi z ljudmi, ki zelo natančno vedo, kje so kakšne meje, kje so črte tega ali drugega sveta, kdo kam sodi ali ne ... Mislim, da je to en proces, ki se dogaja v globalizaciji. Na kakšen način se bo to razvilo, pa ne more nihče natančno napovedati.
Potem so tu še lažne novice ...
Zanimivo je, da Koran govori o tem, da ljudje, ki prenašajo lažne novice, niso dobronamerni in da moramo vedno skušati preveriti novice. To je v sodobni civilizaciji velik izziv. Lažne novice so seveda vedno obstajale, ampak danes se zaradi družbenih omrežij lažje širijo in prej pridejo do uporabnika. Vidimo, da države zdaj skušajo uvesti nove zakone, s katerimi bi to nekako ustavili. Ampak, če berete, na kakšen način so se določene vojne začele, boste videli, da so se začele ravno zaradi lažnih novic, ali lažnih interpretacij določenih dogodkov. Takšnih primerov je v zgodovini ogromno.
Vrnimo se nazaj v Slovenijo in k tukajšnjim muslimanom. Katere so največje težave, s katerimi se soočajo?
Težave so različne. Islamska skupnost v Sloveniji je zelo kompleksna skupnost. Imamo generacijo ljudi, ki je rojena v Sloveniji in ki ima svoje želje, svoje potrebe. Naš največji izziv je, kako njim pomagati, ker mi nimamo svojega izobraževalnega sistema, ki bi pomagal tistim ljudem, ki imajo drugačen pogled na sodobno civilizacijo. Nimamo duhovnikov, ki bi bili blizu tem ljudem. Oni seveda razumejo kulturo, razumejo življenje tukaj, ker so tukaj rojeni, izobraževali so se v slovenskem sistemu in potrebujejo pogovore v jeziku, ki ga najbolj razumejo. Tukaj se mi zdi, da je naše delo pod največjim vprašajem. Druga skupina so ljudje, ki so zdaj že upokojeni, ki so delali celo življenje v Sloveniji, in so ostali v svoji mentaliteti nekje med Slovenijo in svojim rojstnim krajem. Oni so veliki podporniki Islamske skupnosti. Ti se še vedno niso odločili, ali bodo do konca življenja v Sloveniji, ali bodo kam odšli. Tretja skupina pa so ljudje, ki prihajajo kot delavci v Slovenijo. To je ena zelo kompleksna skupnost, ni enostavno vsega tega obvladovati, še posebej, ker je nas duhovnikov v Sloveniji zelo malo. Nimamo kapacitet, ker nimamo lastne infrastrukture. Islamska skupnost v Sloveniji ni imela infrastrukture v času nekdanje Jugoslavije. Zdaj se moramo osredotočiti na to, da nam ni treba plačevati najemnin v različnih mestih po Sloveniji za delovanje Islamske skupnosti. Osredotočili smo se na to, da imamo lastne nepremičnine, kar seveda ni tako enostavno. Zato zelo težko razvijamo določene projekte, ki bi se ukvarjali s konkretnimi skupinami ljudi. Velik izziv so tudi različne jezikovne skupine ljudi, ki prihajajo v Islamsko skupnost. Seveda, največje število predstavljajo ljudje, ki imajo korenine v Bosni in Hercegovini. Imamo tudi muslimane albanskega govornega področja, potem muslimane makedonskega govornega področja, da ne omenjam še druge manjše skupine.
Po drugi strani je velik problem ta ideološki koncept razumevanja religije. Mi smo se trudili, da bi določenim uradnikom oziroma odgovornim osebam v državi pojasnili, zakaj je pomembno imeti takšen koncept, kot ga imata Hrvaška in Avstrija, kar se tiče same islamske skupnosti. Niso nas razumeli. Oni izvajajo eksperiment v Sloveniji z muslimani na svoj način. Kako se bo to odvijalo, bomo videli. Kot odgovorni osebi pa se to meni ne zdi smiselno, ampak zelo napačno. Nekateri moji sodelavci me skušajo prepričati, da se skuša na takšen način destabilizirati Islamska skupnost. Jaz nimam teh pomislekov, saj ima Islamska skupnost svojo začrtano pot. Ampak, da se skuša destabilizirati pogled na islamsko skupnost, pa je možno. Namreč, če se država odloči, da registrira vsako skupnost, ki jo pet, šest oseb želi registrirati, ne more pa rešiti nobenega problema, ki ga ima Islamska skupnost, potem mislim, da ni smisla, da se še pogovarjamo o tem.
Se bojite, da bi se to drobljenje oziroma ustanavljanje teh manjših skupnosti v prihodnje še nadaljevalo? Da bi si denimo tudi albanska skupnost zaželela ustanoviti svojo Islamsko skupnost?
Mi z drugimi etničnimi skupinami do zdaj nismo imeli težav. Tudi, če bi si naši bratje verniki Albanci to želeli, bi jim pomagali. Mislim, da bi vseeno ostali del naše skupnosti, ampak če oni mislijo, da bi tako lažje razvijali svoje programe, nimamo nič proti temu. Lahko skupaj nadaljujemo, ker delimo iste vrednote. Trudimo se, da bi imeli imame, ki razumejo oziroma govorijo albanski jezik. Tovrstno "drobljenje" verskega telesa me ne skrbi. Edino, kar me skrbi, je ideološko drobljenje.
Če se ne motim, se vam kmalu izteče mandat.
Moj mandat se izteče konec aprila 2019, mandat predsednika Mešihata pa konec maja 2020 – na tej poziciji bom ostal do konca, če bom zdrav in živ.
Se boste potegovali za še en mandat na mestu muftija?
Če do takrat ne končamo džamije, potem bom nadaljeval. Če jo bomo dokončali, pa bomo sprejeli odločitve, ki so pomembne za delovanje Islamske skupnosti.
Že veste, kdo bi vas na tem mestu lahko nadomestil?
Imenovanje muftija je proces. Znotraj Slovenije naši imami in člani izvršilnih odborov lahko predlagajo kandidata za predsednika Mešihata. To osebo pa potem dokončno za muftija v Sloveniji potrdi reis ul ulema (op. a.: vrhovni poglavar islamske verske skupnosti v BiH). Zdaj se pogovarjamo o določenih spremembah v našem statutu, ali bo najprej izvoljen kot mufti ali kot predsednik Mešihata. Je pa kar nekaj oseb v Sloveniji, ki bi lahko opravljale to delo.
Kaj boste počeli, ko končate svojo misijo v Sloveniji? Se boste vrnili v Sarajevo?
Ukvarjal se bom z delom, ki ga nisem mogel opravljati v teh letih, ko sem opravljal delo muftija, ker sem bil zelo fokusiran v Islamski skupnosti. Možnosti je veliko.
Vas mika še kakšna funkcija v Islamski skupnosti BiH?
O tem se nekaj govori, ampak za zdaj so to samo govorice. Nič posebnega.
No, čas za razmislek še imate. Nazaj k obdobju, ki je pred vami. Imate kakšno sporočilo ob ramazanu?
Jaz bi si želel, da vsi, ki se postijo, mesec ramazan preživijo v miru – osebnem, družinskem in v vsej Sloveniji. Da skušajo čim več časa preživeti s svojimi družinami, da povabijo svoje sosede na iftarje (op. a.: večerja ob koncu postnega dneva), da se pogovarjajo o običajnih življenjskih zadevah, da ne odpirajo tako težkih tem, kot sva jih midva v tem pogovoru. Da spodbujajo mladino, da ima voljo do življenja, do izobraževanja, napredovanja v življenju, da se naučijo premagati vse izzive, s katerimi se soočajo. Vse vernike spodbujam, da molijo k vzvišenem Bogu, da nam vsem podari mir v družinah, v Sloveniji in v svetu.
