Na spletu se je pojavil komentar, ki je napovedal, da se bo tudi pri nas zgodilo nekaj podobnega, kot se je v začetku meseca na Finskem. Tam je 12-letni deček ustrelil in ubil sovrstnika ter huje ranil dve sovrstnici. Policija je zaznala sporni komentar in vzpostavila stik s slovenskimi šolami, a kljub temu na Policiji ocenjujejo, da je možnost napada majhna.
"Otrok, ki ga je strah, samega sebe ne bo znal pomiriti, zato potrebuje odraslega, da mu pomaga zdržati s tem strahom," pravi Monika Erjavec Bizjak, magistrica zakonskih družinskih študij, družinska mediatorka in vodja programa Dobro sem, ki je namenjen krepitvi duševnega zdravja ranljivih skupin. Otrok bo namreč ob odraslem lažje reguliral občutek strahu. Najslabše, kar lahko naredimo, je, da se pogovoru o stiski izogibamo. Prav je, da otroka vprašamo, kako se počuti in kaj ga teži.
Toda otroci, ko jih vprašamo, če je kaj narobe, včasih odgovorijo, da "ni nič" in se zaprejo vase. "Kot starši tega ne smemo vzeti kot resnico in otroka kar pustiti. Vztrajni moramo biti pri tem, da iščemo poti do otroka. Tudi če sedimo z njim v tišini," pojasnjuje sogovornica.
Čeprav vam bo otrok morda rekel, da ni nič narobe in da želi biti sam, mu lahko kot starš rečete, da bi pa sami želeli biti zraven in da ni treba, da se pogovarjate. Na ta način bo otrok čutil, da mu stojite ob strani. Erjavec Bizjakova predlaga, da razložite v smislu: "Tukaj sem, čeprav praviš, da me zdaj ne potrebuješ, sem vseeno tukaj in ti bom v oporo."
Kako otroka lahko pripravimo do tega, da se nam odpre?
"Kadar koli želimo z otrokom govoriti o čutenjskih ali čustvenih temah, je to fino narediti preko igre," pravi strokovnjakinja. Predvsem priporoča igro vlog z raznimi figuricami. Lahko mu damo nalogo, da s pomočjo plišastih igrač odigra situacijo v razredu in ob tem oponaša svoje sošolce, učiteljico, starša ... "Odigra lahko stvari, ki jih sicer z besedami ne bi znal povedati ali opisati," je pojasnila terapevtka.
Priporoča tudi pogovor ob slikanicah, na katerih so ponazorjene različne življenjske situacije. Ob tem otroka lahko vprašamo, kako bi se sam počutil v takšni situaciji, kaj bi sam svetoval nekomu, ki se je znašel v takšni situaciji in kako bi lahko situacijo izboljšal.
Marsikdo bi si mislil, da bi igra vlog prek figuric delovala zgolj na mlajših otrocih, vendar metoda deluje tudi pri starejših. Sicer pa terapevtka svetuje, da starejše otroke in najstnike povabimo na kakšno športno aktivnost – morda kolesarjenje, badminton ali podajanje žoge. Na ta način se sprostijo in se lažje ter hitreje odprejo, kot če bi jih posedli za mizo in od njih zahtevali odgovore. V takšnem primeru bi verjetno tudi sami čutili velik pritisk in stres.
Izjemno pomembno je, da smo z otrokom iskreni – ne pretvarjajmo se, da smo neustrašni
Tako kot je povsem normalno, da je otroka kdaj strah, je povsem normalno, da je tudi nas, odrasle, kdaj strah. Izjemno pomembno je, da smo glede tega iskreni tudi z otrokom. Otrok se tega, kako regulirati svoja čustva in čutenja, uči prek staršev. "Če se starš pretvarja, da je neustrašen, se otrok ne bo naučil regulirati svojih čustev, ker bo mislil, da je to, kar čuti, nekaj neželenega," je razložila.
Otroku lahko povemo, da neka zadeva skrbi ali obremenjuje tudi nas, a hkrati moramo poskrbeti, da sami prevzamemo odgovornost za svoj strah. "Otroku moramo dati vedeti, da njemu ni treba tolažiti nas, da bomo sami poskrbeli zase," pravi terapevtka in navaja primer: "Lahko mu povemo, da je tudi odrasle kdaj strah, ampak jaz kot mama bom naredila vse, da bom preverjala, kaj se dogaja, bila v stiku s šolo, drugimi starši in bom spremljala dogajanje."
"V stvari, ki jih rečemo otroku, moramo tudi sami verjeti. Če bomo otroku govorili stavke, v katere ne verjamemo, nam tudi otrok ne bo verjel. Iskrenost je ključna," še enkrat poudarja terapevtka in navaja še en primer odgovora otroku: "Jaz se bom potrudila, bom naredila vse, da te bom zaščitila, ampak priznam, da je tudi mene včasih strah." Tako nam bo otrok veliko bolj verjel, kot če mu prodajamo lažne zgodbe, da je vse popolnoma v redu.
Kako vemo, da smo otroka pomirili? "Včasih je pokazatelj, da smo otroka pomirili, da neha zastavljati ena in ista vprašanja," pravi terapevtka, ki je razložila, da če otrok pogosto nagovarja isto temo in sprašuje iste stvari, ga ta tema očitno "matra" in ni pomirjen. Erjavec Bizjakova je ob tem opozorila, da otrok ne bo sam rekel, da še ni pomirjen in da bi se rad še malo pogovarjal. "To je naša naloga, da opazimo, da ni v redu. Lahko mu povemo, da smo opazili, da bi se o tej temi še vedno rad pogovarjal in ga vprašamo, kaj bi lahko še naredili, da bi ga pomirili," pravi.
Hkrati pa, če otrok teme ne naslavlja, zadeve ni treba podpihovati. Otroka vprašamo, kako se glede določene teme počuti in če začutimo, da je v redu, je v redu. Nenehno pogovarjanje o stiski ima lahko pravzaprav obraten učinek in lahko povzroči paniko ali strah.
Informacij nikakor ne prikrivajmo, gradimo zaupanje
Poleg tega moramo paziti, da zadeve ne minimaliziramo in da ne uporabljamo stavkov, kot sta "to ni nič takega" in "naj ga ne bo strah". "Na ta način razvrednotimo situacijo, otroka pa prepričujemo, da čuti narobe. Otroka je strah. Ne moremo reči, da to, kar čuti, ni res. To, kar čuti, je resnično," pravi terapevtka.
Prav tako moramo paziti, da pomembnih in ustreznih informacij ne prikrivamo, čeprav imamo morda občutek, da na ta način otroka varujemo. Dejstvo je, da so otroci vpeti v okolje in da bodo gotovo prišli do informacij. "Če mu bomo informacije prikrivali, pa jih bo dobil od drugod, nam ne bo zaupal. Zaupanje ne pride kar samo po sebi, treba ga je zgraditi. Z iskrenostjo in pogovorom," svetuje terapevtka.
Ljudje se na stiske različno odzivamo in tudi to je normalno
Z otroki se lahko pogovorimo tudi o tem, da se ljudje na stiske ne odzivamo enako in jim pojasnimo, da je to povsem normalno. Tega se otroci sicer najlažje naučijo na primer v razredu ali drugje, kjer velja skupinska dinamika. Starši pa jim lahko pojasnijo, da se tudi družinski člani različno odzivajo na dogodke. Neka teta bo morda ob vsakem lepem dogodku zajokala od sreče, nek stric pa se bo ob še tako veselem dogodku zgolj rahlo nasmehnil. "Nekdo je ob dogodku lahko vzhičen, nekdo apatičen in s tem ni nič narobe. Vendar pa, če o tem nikoli ne spregovorimo, otroci tega ne razumejo," je povedala Erjavec Bizjakova.
Včasih se zgodi tudi, da se otroci "nalezejo" občutkov svojih sovrstnikov. "Otroci velikokrat, če nimajo občutka do sebe, če nimajo močne samopodobe, zato, da bi se počutili pripadne, oponašajo druge," razlaga terapevtka. Prav zato je, kot pravi, pomembno, da pri otroku krepimo občutek do samega sebe – da lahko zaupa sebi in svojim čustvom. "Potem tudi ne bo tako dovzeten, da bo takoj nase projiciral čutenja drugih, ampak bo bolj suveren," dodaja. Lahko ga naučimo, da lahko drugim reče, da jih razume, da jim je težko, a da se sam počuti drugače. Drugim lahko ponudi oporo in pomoč, a jim razloži, da ni treba, da se počutita enako.
Otrok ne bomo mogli vedno zaščititi pred neprijetnimi situacijami, lahko pa jih naučimo, kako se z njimi soočiti
"Neke nevarnosti na naše otroke prežijo ves čas in nemogoče je, da jih pred vsemi nevarnostmi zaščitimo. Bolj pomembno je, da otroka naučimo 'zdržati' v neki situaciji, spregovoriti, iskati rešitve in iskati pomoč," poudarja Erjavec Bizjakova. Zdaj, ko se je pojavila grožnja zaradi komentarja glede napada na šolo, je marsikateri starš pomislil, da otrok ne bi poslal v šolo. Čeprav Policija ocenjuje, da je možnost napada majhna, je strah povsem logičen in razumen odziv, saj nas skrbi za naše najbližje. A kljub temu takšna izolacija otroka ni prava rešitev.
"Lahko ga zavarujemo v domače okolje, za ta teden, a kaj bo potem, ko se bo znova pojavila kakšna neprijetna informacija, novica. S tem, ko bi ga skrili doma, otroku onemogočamo izkušnje – te pa so pomembne, da bo tudi pozneje v življenju znal regulirati stres in čustva," poudarja terapevtka, ki dodaja, da gre za priložnosti, da otroke naučimo delati s svojimi občutki in se spopasti s strahovi.
Življenje nam sicer ves čas ponuja priložnosti, da otroke naučimo nadzorovati svoje strahove. Primer je denimo obisk zobozdravnika. "Otroka, ki sedi pred ambulanto in ga je strah, lahko naučimo, kako ta strah zdržati. Lahko ga vprašamo, kje v telesu čuti ta strah, ga vprašamo, kaj bi mu pomagalo, lahko skupaj naredita dihalno vajo, opazujeta predmete ali kaj podobnega. Ampak v večini primerov so starši na telefonih in takšnih priložnosti ne izkoristijo," je povedala.
"V življenju je ogromno nepredvidljivih stresnih strašnih situacij in prav je, da se nanje pripravimo in se naučimo nadzorovati občutke," je znova poudarila.
Otroci naj vznemirjajoče vsebine ne delijo po spletnih medijih
S tem, ko bi vznemirjajoče vsebine otroci delili po medijih, bi lahko zadevo po nepotrebnem napihnili in stopnjevali, posledično pa povzročali množično paniko in strah. "Objave lahko hitro postanejo pretirane in to gotovo ne more biti dobro, sploh ker otroci to sami vidijo in hitro pride do afekta," je povedala terapevtka.
Opozarja, da splet nikakor ne more biti varno okolje, saj lahko zelo hitro pride do zlorabe. Zato tudi odsvetuje, da bi otroci karkoli delili po spletu, še zlasti ne svojih intimnih občutij. "Naša občutja so naša intima," je pripomnila in izpostavila, da smo na spletu tudi zelo hitro lahko napačno razumljeni, kar pa lahko povzroči dodatno stisko.
KOMENTARJI (64)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.