Policijska psihologinja: Sporočanje slabe novice je ena najtežjih nalog

Gasilci, reševalci in policisti se vsakodnevno srečujejo z izredno zahtevnimi situacijami, ki včasih pustijo dolgotrajne psihološke posledice. 21. avgusta so dolenjski policisti in gasilci posredovali v prometni nesreči, v kateri so umrle štiri osebe. Nesreča je bila še posebej tragična, saj sta v vozilu, ki je po trčenju zagorelo, umrla tudi dva otroka. Gasilci in policisti, ki so kot prvi posredovali na mestu nesreče, so bili ob tem spoznanju še bolj prizadeti. V začetku avgusta smo poročali o utopitvi 10-letnega dečka v reki Soči pri Solkanu in se spraševali, kako je policistu, ki mora na dom k staršema, da jim sporoči tragično novico. Konec septembra so reševalci in policisti posredovali v nesreči na primorski avtocesti, v kateri je umrla štiriletna deklica, njena mamica in brat pa sta bila poškodovana. Reševalci, ki so hiteli na pomoč, so takrat javno spregovorili, da so po tragediji potrebovali psihološko pomoč, tudi zato, ker vozniki niso dosledno vzpostavili reševalnega pasu in so zaradi tega na poti na intervencijo naleteli na številne ovire, s čimer so izgubljali dragocene minute. 

O stiski je takrat spregovoril tudi izkušeni operater Uprave RS za zaščito in reševanje, ki je tisti petek popoldan sprejel klic na nujno številko 112. Takrat je zapisal: "Nikdar, ampak res nikdar, ne nosim dela domov, ampak danes ni tako. Nešteto klicev, ki smo jih s sodelavci obdelali in katastrofalen popoldan. Dve prometni na AC Logatec–Vrhnika, avto na strehi v Medvodah, avto na strehi v Renkah, prevožena rdeča luč in trčenje s poškodbami v Domžalah in še nekaj drugih intervencij v kratkem času. Ampak Logatec ... tam je prišlo do hude nesreče, oživljajo otroka, mami ukleščena. Letijo reševalci iz Logatca z ene in reševalci iz Cerknice z druge strani. Letijo gasilci, policisti, delavci Darsa. Vsi želijo pomagati, urediti. Kot nek nevidni duh, ki si z dodatnimi obvestili ustvarjam sliko dogodka, gledam z vrha, kako se reševalci, zdravnica, gasilci trudijo pri oživljanju male deklice, ki je komaj začela z življenjem. Kaj še lahko storim. Gledam tehniko, opazujem, se jezim, ker sem nemočen in zaradi tehnike in zaradi trenutka neprevidnosti na hitri cesti. Kličejo sodelavci, pišejo na msg ... kako si, je vse ok ... tolažim sebe in njih, da sem ok, ampak je vseeno ta deklica, to nežno malo bitje, prišlo v moj dom in sigurno bo nekaj časa tudi ostala."
 

O tem, kako v policiji pomagajo svojim zaposlenim, ki se soočajo s psihološko stisko, je z nami spregovorila Katja Hebar, samostojna policijska inšpektorica – psihologinja. Policistke in policisti imajo v času svojega izobraževanja za policista kar nekaj predavanj na temo psihološkega opismenjevanja, pa vendar včasih to ni dovolj, da bi se lahko brez večjih posledic soočali tudi s takšnimi tragičnimi dogodki. "Določene vsebine policistom res poskušamo podati že v samem izobraževalnem procesu. Dejstvo pa ostaja, da nas izobraževanja ali usposabljanja na takšne tragične dogodke, kot ste jih opisali, nikoli ne morejo zares pripraviti. Zato je pomembno, da policisti v takšnih trenutkih vedo, kje lahko poiščejo pomoč in tako poskrbijo zase," pojasnjuje psihologinja. 

Na vprašanje, kakšne psihološke pomoči so policisti deležni skozi ves čas službovanja, Hebarjeva odgovarja: "V policiji imamo od leta 2009 vzpostavljeno mrežo 24-urne psihološke pomoči, kar v praksi pomeni, da je za policiste 24/7 na dežurnem telefonu dostopen psiholog. Na interventno psihološko pomoč se lahko policisti obrnejo sami, nudena jim je lahko tudi preko nadrejenih, vodij intervencij, Operativno-komunikacijskega centra ali sodelavcev."

Poleg tega se v sklopu dodatnih izobraževanj in usposabljanj izvajajo različna predavanja in delavnice na določene, za policiste relevantne teme, opozarja Hebarjeva in kot primer navaja delavnice, kako obvladovati stres in izgorelost na delovnem mestu ter v zasebnem življenju, o komunikaciji, obvladovanju konfliktov, o tem, kako sporočiti slabo novico ob izgubi. To je le nekaj od organiziranih izobraževanj.

Policistom na voljo tudi pomoči policijskih zaupnikov

Policistom, ki potrebujejo psihološko pomoč, so na voljo tudi tako imenovani policijski zaupniki. "Gre za prostovoljno psihološko podporo sodelavcem. Policijski zaupniki so pooblaščene uradne osebe, ki v svoji enoti uživajo ugled in vzbujajo zaupanje ter so skozi usposabljanja in delavnice pridobili znanja in veščine za nudenje psihološke podpore. Mreža policijskih zaupnikov je bila ustanovljena leta 2010, trenutno je v Policiji dejavnih 18 policijskih zaupnikov. Večino usposabljanj izvajamo psihologi, zaposleni v Policiji in na MNZ. Pri izvajanju določenih vsebin sodelujemo tudi z drugimi strokovnjaki iz Slovenije in tujine," pojasnjuje Hebarjeva, ki izpostavlja predvsem sodelovanje z uveljavljenim in mednarodno priznanim policijskim psihologom prof. dr. Rogerjem Solomonom, ki jim je podal določena znanja in izkušnje s področja obvladovanja stresa v kritičnih situacijah. "Predstavil je tudi program CISM (Critical Incident Stress Management), gre za metodo psihološke krizne intervencije, ki vključuje razbremenilne skupinske in individualne razgovore." Prav tako so sodelovali s portugalskim psihologom Brunom Almedida de Britom, ki je specializiran za obravnavo travmatičnih dogodkov. Kot pojasnjuje Hebarjeva, projekt policijskih zaupnikov temelji na ‘peer support’ modelu, ki ga je uspešno uvedla in izvajala že avstrijska policija, uporablja pa ga tudi FBI. Po modelu, ki ga je vpeljala Slovenska policija, so se zgledovale tudi druge ustanove in organizacije v Sloveniji (npr. gasilske enote, reševalne službe ...) in v tujini. 

Na vprašanje, ali je takšen sistem zaenkrat dovolj in ali imajo zaposlenih dovolj psihologov, Hebarjeva odgovarja, da je trenutno v Policiji zaposlenih osem psihologov in en psiholog na MNZ. "Za samo nudenje psihološke pomoči policistom in ostalim zaposlenim v Policiji nas je dovolj. Poleg tega dela pa opravljamo tudi druge naloge - vpeti smo v selekcijske postopke za zaposlitve novih kandidatov za policiste, pomožne policiste, druge strokovne službe in delovna mesta znotraj Policije ter preventivno dejavnost."

Kdaj policisti najpogosteje poiščejo psihološko pomoč?

Ker delo psihologov temelji na zaupnosti, Hebarjeva o konkretnih stiskah policistov ni želela govoriti. Na vprašanje, kateri je najpogostejši razlog, da policist zaprosi za psihološko pomoč, pa odgovarja: "Skozi leta delovanja opažamo podoben trend - policisti najpogosteje poiščejo pomoč predvsem zaradi stisk v zasebnem življenju, manj zaradi primerov povezanih z delom. Na drugem mestu je po pogostosti stres zaradi same organizacije dela, temu pa sledijo travmatični dogodki, povezani z opravljanjem dela. Se pa ti razlogi velikokrat prepletajo, tako da razloge težko damo na skupni imenovalec, saj se zasebno pogosto prepleta s službenim in obratno."

"Poklic policista vsekakor spada med bolj stresne poklice. Pri stresorjih pa poleg samih nalog, ki jih policisti izvajajo in so jim priča na terenu, ne smemo pozabiti na organizacijske stresorje. Slednji so v zadnjih letih vse bolj prisotni predvsem zaradi kadrovske podhranjenosti, ki je nastala predvsem kot posledica nekajletnega nezaposlovanja. Nenazadnje je tudi zaradi tega povprečna starost policista višja, kot je bila v preteklosti, saj ta danes znaša 43,5 leta, medtem ko je bil leta 2001 povprečen policist star le 34 let. Posledično so prisotne tudi s starostjo in dolgoletnim opravljanjem dela povezane omejitve," na vprašanje, ali je poklic policista s psihološkega vidika zelo rizičen, odgovarja Hebarjeva.

Pred tremi dnevi smo poročali o stiski, v kateri se je zaradi preobremenjenosti znašel eden od policistov. Ta je bila tako huda, da se je odločil, da si bo vzel življenje. Enostavno ni več zmogel delovnega bremena, ki ga po njegovem mnenju njegovi nadrejeni niso razumeli.

Ena najtežjih nalog je sporočanje slabe novice

Ko se zgodi nesreča, je treba o dogodku obvestiti sorodstvo. Ta izredno zahtevna, odgovorna in občutljiva naloga pripada prav policistom. "Sporočanje ‘slabe novice’ je ena izmed nalog, ki jo morajo policisti pri svojem delu žal velikokrat izvesti. Gre za eno izmed težjih nalog, pri katerih se pogosto srečamo tudi z lastno ranljivostjo in umrljivostjo. Policisti so usposobljeni za sporočanje slabe novice, kar pa še ne pomeni, da jim tovrstno delo ne predstavlja stresa," pravi Hebarjeva. Kdo bo tisti, ki bo slabo novico sporočil, je stvar dogovora med policisti znotraj enote oziroma patrulje. "Pomembno je, da se pred tem (kolikor je mogoče v sami situaciji) na to pripravimo, posvetujemo, če je to potrebno še s kom, in pridobimo dodatne informacije. Slabo novico povemo samo enkrat, zato je še toliko bolj pomembno, da jo povemo na primeren način. Od tega je lahko nato odvisen tudi proces žalovanja, ki ima svoje zakonitosti," pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je ključno, da po dogodku policist poskrbi tudi zase. 

Kako uspešni so policijski psihologi pri reševanju stisk zaposlenih, je težko izmeriti, opozarja Hebarjeva. "Bolj smo uspešni seveda v primerih, ko je oseba, ki se znajde v stiski, tudi notranje motivirana in pripravljena aktivno delati na sebi." Včasih policistka ali policist ne zmore več prenašati psiholoških bremen in se zato odloči za odhod iz policijskih vrst. Sogovornica opozarja, da gre pri odhodih praviloma za preplet različnih dejavnikov. "Le redko govorimo o enem dogodku ali pretresu, ki bi vodil v odpoved. Ponavadi je v ozadju še kaj drugega."

S stiskami pa se ne srečujejo zgolj policisti na terenu, pač pa tudi tisti, ki so del operative in večino časa iz svojih pisarn koordinirajo delo na terenu. "Tudi oni se srečujejo s takšnimi ali drugačnimi stiskami. Na primer zaposleni na Operativno-komunikacijskem centru so tisti, ki prvi prejmejo interventni klic občanov, pri tem morajo sami ostati mirni in nato naloge strokovno in profesionalno prenesti naprej na policiste, kar je lahko pri določenih primerih izredno težavno," opozarja Hebarjeva in dodaja, da policijski psihologi psihološko pomoč in podporo nudijo vsem zaposlenim, tako pooblaščenim kot tudi nepooblaščenim delavcem policije.

'Tudi policisti so še vedno samo ljudje'

Za policista je poleg telesne pripravljenosti ključna dobra psihična pripravljenost, slednja verjetno še bolj. "Policisti morajo biti tako fizično kot psihično pripravljeni oz. usposobljeni za izvajanje policijskih nalog in pooblastil. Je pa treba znanje dopolnjevati in obnavljati, kot tudi poskrbeti zase. So pa tudi policisti na koncu še vedno samo ljudje, s svojimi življenji, težavami …," pravi Hebarjeva.

Dogaja se, čeprav redko, da se policisti znajdejo na drugi strani zakona. Poznani so primeri policistov, ki prekoračijo svoja pooblastila. Pred časom smo poročali o ropu v Prekmurju, ki ga je zagrešil policist, ki je bil zasvojen z igrami na srečo in posledično v velikih dolgovih. Tudi njim nudijo psihološko pomoč, opozarja sogovornica."Policija je represivni organ, ki izreka tudi globe in preiskuje (hujša) kazniva dejanja, zato je njihova prisotnost marsikomu odveč in postopke doživljajo izrazito subjektivno in nesamokritično." Policija ima službe, ki se z odklonskimi pojavi v policiji in med policisti ukvarjajo. "Vsako pritožbo resno obravnavamo znotraj policije ali preko specializiranega državnega tožilstva, vendar je utemeljenih pritožb relativno malo."

Na vprašanje, kako v postopkih sprejema kandidatov v policijske vrste ocenijo, kdo je primeren kandidat, pa odgovarja, da je selekcijski postopek za zaposlitev v policiji sestavljen iz različnih faz, katerih namen je izbrati najprimernejše kandidate. "Se pa ljudje spreminjamo in težko napovemo, kaj se bo s posameznikom dogajalo po desetih letih službovanja v Policiji."

So uniforma, orožje in podpora ekipe lahko razlogi, da policist zlorabi svoj položaj? Sogovornica odkimava. "Ravno zaradi naštetega so policisti pri svojem delu med najbolj nadzorovanimi poklici, zato bi tovrstno ravnanje hitro vodilo v kazenski pregon in seveda odpoved delovnega razmerja."

Tako kot v marsikaterem drugem poklicu, tudi v policijskih vrstah, zaznavajo izgorelost. "Je prisotna tudi med policisti, vendar bi o konkretnih številkah težko govorili. Predvsem zaradi tega, ker diagnoze kot take zaenkrat pri nas še ne poznamo. Občutek izgorelosti je vsekakor prisoten. Pri tem je treba poudariti, da se velikokrat zamenjuje z delovno izčrpanostjo, slabimi medosebnimi odnosi, preobremenjenostjo …" Je to en od razlogov, da se policista v karieri večkrat prestavi na drugo delovno mesto? "Pogosto pride do menjave delovnega področja skozi kariero policista. V kolikor se pojavijo težave ali omejitve pri zaposlenih, kadrovska služba poskuša delati tudi v tej smeri. Smo pa pri tem precej omejeni," še opozarja sogovornica.

'Posebej težko se je soočati z izgubami sodelavcev'

Zanimalo nas je, v kakšnem psihičnem stanju je povprečni slovenski policist. "Glede na to, da policija svoje naloge opravlja učinkovito, strokovno in zakonito ter uživa v javnosti velik ugled, lahko ocenimo, da je psihično stanje dobro," odgovarja Hebarjeva in dodaja, da se je v letih dela kot psihologinja v Policiji srečala z več zahtevnimi primeri oziroma primeri, ki so se je dotaknili. "Posebej težko se je soočati z izgubami sodelavcev. Tako policistom, kot tudi nam, psihologom. Na nek način nas vsaka takšna izguba zaznamuje in spremlja skozi življenje. Je pa naše delo tudi nagrajujoče."

Zadnja leta opaža nekaj pozitivnih sprememb na področju psihološke podpore. Kot pravi, policistke in policisti lažje poiščejo psihološko pomoč, prav tako je dober njihov odziv. Če so še pred nekaj desetletji policisti veljali za nezlomljive in močne osebe, ki se s travmami soočajo brez večjih posledic, so dojemanja sedaj končno drugačna, saj so se naša življenja od takrat močno spremenila. "Stresne situacije, ki se zgodijo policistom, ne zaznamujejo samo njih, ampak imajo tudi širši vpliv (na njihovo življenje in družinske člane). Ravno zato je pomembno, da se spodbuja, da poiščejo pomoč in/ali podporo, ko je to potrebno in svojih stisk in težav ne nosijo domov," opozarja psihologinja in dodaja, da poiskati pomoč ni vedno enostavno, še posebej, če jo potrebujemo zase. 

Najtežji je prvi korak - poiskati pomoč

"Policisti so si večinoma izbrali ta poklic, da bi pomagali drugim, pri tem pa naj se jih stiske, ki jih vidijo in doživijo na terenu, ne bi dotaknile. Priča so številnim težkim in nevsakdanjim dogodkom. Tako kot ste navedli, veljali naj bi za nezmotljive in neranljive posameznike, ki naj bi vse obvladovali brez težav ali dodatne pomoči. Pa temu v praksi še zdaleč ni tako. Določeni predsodki in odpori (v smislu, kaj bo meni psiholog ali kaj bodo drugi rekli) do psihološke pomoči in podpore so bili v preteklosti precej prisotni. Se pa ti predsodki v zadnjih letih počasi razblinjajo in policisti vse lažje poiščejo pomoč. Včasih je težko vzpostaviti prvi stik oziroma narediti prvi korak, po tem zadeve po navadi stečejo. Pri tem prvem kontaktu imajo pogosto poglavitno vlogo vodje enot in ostali nadrejeni s samim načinom, ki ga izberejo, da zaposlenemu v stiski ponudijo psihološko pomoč ali podporo."

Ob zaključku pogovora Hebarjeva še enkrat izpostavi, da je izredno pomembno, da stiske rešujemo sproti, saj ustrezna psihološka pomoč pomaga pri obvladovanju simptomov in posledic stresnih in travmatičnih dogodkov. "V praksi se včasih zgodi, da se z njimi ne ukvarjamo, jih nekako potlačimo. Potem pa, nekaj časa kasneje, ob kakšnem drugem dogodku, vse to pride na plan in je še toliko težje obvladljivo. Kot pravi slogan policijskih zaupnikov - ‘MOČ je poiskati poMOČ’, pa naj bo to znotraj posameznikove socialne mreže, zunanjih strokovnjakov ali psihologov in policijskih zaupnikov, zaposlenih v Policiji."