V sredo bo premiera filma Gospodar prstanov, izšla pa bo tudi knjiga. Že dolgo se ni zgodilo, da bi kak film ali knjiga povzročila toliko evforije ...
Mislim, da sta razloga za to dva. Prvi je komercialne narave. Ko nekdo v film vloži toliko in toliko milijonov dolarjev, bo naredil vse, kar more, da se mu vložek povrne. Podoben primer je bil tudi film Harry Potter.
Drugi razlog pa je globlji. Gre za uspešnost filmov, ki temeljijo na okultizmu oziroma newageovstvu. Gospodar Prstanov je res, kakor so jo izbrali, »knjiga 20. stoletja« – ker je 20. stoletje bilo prvo, ki se je v želji po takojšnji potešitvi začelo odrekati dejanske vere. Dejanska vera namreč vselej terja tudi kaj v zameno – pokoro, moralnost, zdržnost, kes, verske dolžnosti – medtem ko verovanje v temne in svetle sile iz npr. Gospodarja Prstanov ali Harryja Potterja daje človeku udoben občutek transcendence, ne da bi moral to plačati s čimerkoli razen z denarjem za vstopnico.
Torej se vam takšna literatura ne zdi ne vem kako prvovrstna roba?
Kar se Harryja Potterja tiče, ga nisem bral, ker so mi take megauspešnice načelno sumljive. Kako naj bo dobro kaj, kar je všeč prav vsakomur? Skupni imenovalec mora biti silno nizek, jasno. Gospodar Prstanov pa je prej kultna knjiga kot megauspešnica.
Ampak kako sploh kaka knjiga postane uspešnica?
Menim, da je glavna predvsem dobra reklama. V Angliji, na primer, pa tudi v ZDA, knjige prihajajo na sezname najbolj uspešnih – proti plačilu. Članek o tem je bil pred tedni v Sunday Timesu. Založba mora plačati od 5.000 pa tja do 20.000 funtov za uvrstitev – ki se potem opravi pod paravanom strokovne žirije.
Večinoma se bralci za nakup odločajo prav na podlagi teh seznamov. Čredni nagon.
Posebej pri Rowlingovi so igrali še na karto »ferpleja«, ki človeku posebej privošči uspeh, če mu ga ne bi nihče pripisal. Gospodinja, tramvajski sprevodnik, – za takšne »Rockyje« navija današnje bralstvo, ki išče junake zdaj že povsod, tudi v svetu založništva in ne več samo na platnu ali v ringu.
Pri Gospodarju Prstanov je šlo najprej zgolj za »kultno privrženstvo«, ki pa je zdaj preraslo v množičen fenomen.
Iz osebnih izkušenj vem, da je knjiga kultna predvsem za računalniške hekerje ...
Najbrž zaradi podobnosti med njimi in hobiti – z izjemo Froda in njegove Bratovščine, jasno. Oboji, navadni hobiti in računalničarji, živijo tako rekoč v luknjah, zalezeni v svoje kleti, in zelo težko jih zbezaš na plano. Pa eden od poglavitnih čarov knjige je prav v tem, da evocira tisto infantilno željo po osvajanju svetovij izpod domače mize, ki smo jo okušali bolj ali manj vsi otroci, ko smo risali v šolske zvezke razne zemljevide izmišljenih kraljestev, v katerih smo kraljevali, in potem osvajali sosednje dežele. Biti na varnem in sanjati o svetu tam zunaj – to je ugodje, ki ga najdeš v Gospodarju prstanov. Podobno je s tistimi »cellar dwellerji«, ki jadrajo po spletnem svetovju ...
V zvezi z vašim prevodom že dalj časa krožijo ne tako prijazne govorice. So vam poznane?
Samo posredno. Znanci in prijatelji mi javljajo o raznih, predvsem anonimnih pljuvalcih na raznih 'internetnih "klepetalnicah" in forumih, sam pa tega ne prebiram. Zanimivo pri tem je predvsem, da knjiga sploh še ni izšla.
Kdo so ti kritiki, ne vem, sam jih imenujem Tolkienovi fundamentalisti.
Za kakšne napade gre?
Ah, neumnosti in neslanosti. Tako na primer pišejo, kako so hrvaškemu prevajalcu hrvaški tolkienovci zaradi prevoda zažgali hišo, MK pa da je bila tako nepremišljena, da je piscu izdala moj naslov. Takšne reči pač.
Vam je kdo tudi iz oči v oči fizično grozil?
Ne, in ne glede na poniglavosti mislim, da so pisci, kadar vstanejo izza računalnika, kar spodobni in vsaj pohlevni ljudje; knjižni molji tako rekoč, vsekakor boljši od zakrknjenih nebralcev, kakršni prevladujejo dandanes.
Slišala sem, da so z vami nezadovoljni predvsem člani društva ljubiteljev Tolkiena Gilgalad?
No, mogoče. Ko so zvedeli, da bom prevajal knjigo, so poiskali stik z mano. Na začetku so mi prav pomagali, ko so me napotili na Tolkienova pisma v zvezi s prevajanjem Gospodarja prstanov. Ko pa sem potem Tolkienove želje dejansko upošteval, seveda v okviru prevajalske integritete, so se začeli večji nesporazumi. Mogoče se bo reč polegla, ko preberejo celoto. V resnici gre za zahtevno prevajalsko podjetje, upam, da bodo drugi bralci imeli od njega več zadovoljstva.
Zakaj je tako zahtevna? Po filmu sodeč je naracija dokaj premočrtna ...
Za prevajalca je Gospodar Prstanov izziv predvsem zaradi obsežne in zapletene nomenklature in zato, ker je avtor tako zakompliciral razmerje med angleščino in drugimi jeziki, zastopanimi v knjigi. Vse to je bilo treba posloveniti. Tudi pesmi niso od muh, da ne govorim o Dodatkih in gigantskem kazalu, ki me še čaka v letu 2003.
Zakaj so se v Mladinski knjigi odločili za izdajo knjige, ki je bila pred leti že prevedena in izdana?
Tisto, moram kar povedati, pač ni bil ustrezen prevod. Ne le, da je površen, da je slogovno okoren, ampak je, upam si trditi to vsaj o prvi knjigi, kjer sem besedilo ponekod primerjal, »posvojen« kar iz srbščine ali hrvaščine. To se jasno vidi iz tako imenovanih »faux amis«, lažnih prijateljic, ki so prevajalce zapeljale, ker se glasijo enako ali podobno kot v slovenščini, pomenijo pa kaj drugega.
Sicer pa si takšna slavna knjiga zasluži pač toliko prevodov, kolikor je založb in prevajalcev, ki se jim zdi takšno založniško podjetje primeren izziv. V več prevodih imamo še marsikatero delo svetovne klasike. No, gotovo je najbolj zaslužen Andrej Ilc, urednik pri MK, s katerim sva se v tem času kar sprijateljila. Če ne bi bilo njegove skrbnosti, bi mi kritiki lahko očitali precej več površnosti, kakršne se primerijo spričo obsežnosti in nepreglednosti besedila.
Da se vrneva k »lažnim prijateljicam« – navedite kak zgled, da mi bo bolj jasno!
No, recimo, kjer piše v izvirniku, da je nekdo »perished«, torej »izumrl, propadel, bil pogubljen, umrl ipd.«, piše v prejšnjem slovenskem prevodu, da je »izginil« – očitno po hrvaškem »izginuti«, ki res pomeni vse tisto kot angleški »to perish«. Ali pa se slovenskim prevajalcem zapiše »nenavadna zemlja«, ko gre za »nenavadno deželo« oziroma v angleščini »land« – spet po srbohrvaški »zemlji«, ki seveda res pomeni »deželo«, le da so prevajalci (bilo jih je več) to spregledali.
Ampak kako je potem mogoče, da vaši kritiki zatrjujejo, da je prejšnji prevod odličen?
Ne vem, če so to gilgaladci, lahko samo ugibam, da so ga morda vajeni bolj, kakor pa so vajeni angleščine in njenih fines. Ali pa imajo kakšne personalne zveze s prevajalci Gnosisove izdaje. Ampak morda to, kar slišim o njih, prihaja do mene spačeno, tako da v resnici nima zveze z društvom. Znotraj interneta nikoli ne veš, kdo je kaj podpisal.
Vrniva se h knjigi, koliko časa ste jo prevajali?
Približno pol leta, skupaj s poznejšimi popravki nomenklature in usklajevanji itn. pa skoraj devet mesecev – vse do pravočasnega poroda. Za moje pojme res kar dolgo.
Ste prevajanju posvetili več časa zato, ker ste slutili, da se bodo pojavili problemi z ljubitelji Tolkiena?
Ne, gre za zakonitosti knjige. Tolkien je postavil kompleksen sistem osebnih in krajevnih imen, ki mu je težko zvesto slediti, še posebno, ker je prevajalčeva dolžnost, da prevede ne le tisto, kar je manifestno, ampak tudi tisto, kar se avtorju zapiše, pa četudi ta pozneje to morda vehementno zanika. Cela kopica je bila na primer šajerskih, torej hobitskih krajevnih in osebnih imen, ki so vsebovali tovrstne besedne igre in aluzije. Prevod je bil zahteven tudi slogovno. Pri takšni kultni knjigi si prevajalec ne more privoščiti, da bi »izboljševal«, kjer je kaj zapisano v izvirniku nerodno, ampak mora sam poiskati ustrezno nerodnost v slovenščini. Kajti knjiga je zaslovela kljub tovrstnim hibam. Enako je treba zabrisati nejasnoti, da ostanejo enako ohlapne (obenem pa vedeti za pravo rešitev in jo umestiti v to nejasnost, da do nje pride angleški bralec, tako kot slovenski do izvirne). To so resni problemi, rešitve zanje pa terjajo precej časa, da dozorijo. Bolj nadrobno o tem pišem v svoji spremni besedi.
Kdo pa so bili prevajalci prvega prevoda te knjige v slovenščino?
Tu je marsikaj skrivnostnega. Lahko povem samo, da jih je bilo menda več, kakor pa jih je zapisanih v kolofonu. Vsekakor so prevajali po kosih in potem kose sešili skupaj. Najbrž prav zato, ker pri kolektivnem delu nastanejo nekonsistence, knjiga ne premore pravega kazala, ampak samo nadomestek – njihovo kazalo navaja samo stran, na kateri se kako ime pojavi prvikrat. No, sicer pa tudi zemljevidov nima, ki so integralni del Gospodarja prstanov.
Lahko za bralce na kratko obnovite vsebino?
Raje ne bi česa izdal. Gre pač za »romarsko-pustolovski« roman, sestavljen predvsem iz popotovanj in prigod junakov. Jedro zapleta sestavlja in poganja Prstan s pogubno močjo, za katerega se spopadajo temne in svetle sile. Verjetno gre pri tem vsaj deloma za alegorijo o jedrski energiji, pa čeprav je Tolkien to odločno zanikal – kakor tudi še marsikatero drugo očitnost v zvezi z nastankom knjige. Mogoče se je sam jemal preresno. Ampak če se ne bi bil, danes ne bi bilo Gospodarja Prstanov. In to bi bila škoda.
