'Popoln izlet v neznano': Aleš Česen na še neosvojenem šesttisočaku

Na vrh sta se povzpela 29. julija po preplezani 2400-metrski prvenstveni smeri Chicken Hunt oz. Lov na kokoši na zahodni strani gore nad redko obiskanim ledenikom Khurdopin v Pakistanu.

"Ko smo dosegli bazni tabor, smo pogrešali sveže piščančje meso. Na aklimatizacijski turi sva z Lukasom na območju tabora opazila kar nekaj gorskih kokoši in tako smo bolj za šalo kot zares poskusili ujeti nekaj svežega mesa. Mislim, da mi ni treba razlagati, da je bil lov precej daleč od uspešnega," je Česen za PZS pojasnil, kako sta skovala ime prvenstvene smeri.

"Po aklimatizaciji do 5000 metrov se je vreme obrnilo in skoraj vsak dan je deževalo. Po tednu dni sva 27. julija pri fantastični vremenski napovedi štartala iz baznega tabora proti zahodnemu grebenu gore Cherireen Sar. Po slabih dveh urah hoje je veter z juga prinesel padavine. Po nekaj čakanja v zavetrju balvana sva se odločila, da sestopiva, večino opreme pa sva pustila v skalah na višini približno 4700 metrov. Ni nama preostalo drugega, kot da naslednji dan poskusiva isto, čeprav je zjutraj v baznem taboru še deževalo. Tokrat je vreme za silo zdržalo in v občasnem rahlem dežju sva bivakirala med balvani na grebenu na višini slabih 5000 metrov. Okoli pol treh zjutraj sva štartala v oblačno noč. Ob sončnem vzhodu na okoli 5400 metrov naju je ujela manjša snežna nevihta. Najin optimizem se je poplačal kakšno uro pozneje, ko se je začelo vedriti, in vreme je ostalo fantastično cel preostali vzpon. Plezala sva po delikatnem skalnem skrotju manjših tehničnih težav (do IV) do višine okoli 5500 metrov. Nad to višino sva dosegla sneg in led in razmere za plezanje so bile bolj kot ne idealne. V snegu sva plezala strmine do 80 stopinj. Čeprav plezanje v alpinističnem smislu ni bilo zelo zahtevno, je predvsem pri plezanju navzdol bila potrebna popolna zbranost, saj ledena zahodna pobočja niso dovoljevala nobene napake," je vzpon opisal Česen.

Največji izziv tokratne odprave je bilo najti sprejemljivo varno smer in ujeti kratko vremensko okno: "Čeprav sva redno dobivala profesionalno vremensko napoved, je bila popolnoma neuporabna, ker je vreme po svoje krojilo oblake in padavine. S podobnim problemom so se srečevale tudi odprave v dobrih sto kilometrov oddaljenem Baltoru. Imela sva to srečo, da je bila gora visoka 'le' dobrih 6000 metrov in sva si lahko privoščila poskuse drugega za drugim in tudi zgolj en dan dobrega vremena je bil dovolj, česar si na vrhovih nad 7000 metrov ne moreš privoščiti." 

Informacij o tamkajšnjih gorah sta imela zelo malo. "Še največ sva jih pridobila s satelitskih slik, in ko sva prvič zagledala to skupino med tridnevnim dostopom, nisva mogla niti nedvoumno identificirati, kateri vrh je kateri. To je bil tudi glavni povod in motivacija, zakaj sva šla tja. Popoln izlet v neznano," pojasni gorenjski alpinist, ki navaja, da je bil po informacijah domačinov nad ledenikom Khurdopin do zdaj preplezan le en nižji vrh na začetku te verige, vse ostalo pa je (bilo) še nedotaknjeno. 

O njuni povezavi s svetom pa pravi: "Je ni, razen nepraktičnih satelitskih povezav, čeprav se to predvsem s Starlinkom drastično spreminja, ki pa v Pakistanu še ni dosegljiv. Tudi možnosti za vrnitev, razen seveda po obratni poti, kot dostopamo do gore, so zelo omejene. Obstajajo sicer redka helikopterska reševanja v nižjih delih tistih gora, vendar je to v primerjavi s sistemom, ki ga imamo v Alpah, smešno. Če pri nas štejemo odzivnost helikopterja v minutah, se tam v najboljšem primeru štejejo dnevi. Tako da na pomoč od zunaj nikakor ne gre računati, čeprav imamo vedno plačana vsa potrebna zavarovanja za reševanje."

Plezalca sta odpravo sprva načrtovala maja, a sta jo bila prisiljena prestaviti, ker si je Česen v začetku aprila zlomil gleženj. Po uspešnem okrevanju sta nato z dvomesečnim zamikom uspešno izpeljala podvig.