Peter Florjančič: stoletnik, ki še vedno izumlja in se ne bo upokojil

“Saj še umret ne bom mogel pravočasno,” se je pošalil Peter Florjančič, ko mu je ob našem prihodu znova zazvonil telefon. Zadnje dni mu ta namreč neprestano zvoni. Domači in tuji novinarji, veleposlaniki, mestni veljaki in drugi pomembneži pa si dobesedno podajajo kljuko na njegovih vratih. Pa ne le zato, ker praznuje častitljivih 100 let, pač pa tudi zato, ker pri svojih letih še vedno izumlja stvari.

O upokojitvi sploh ne razmišlja. Nikoli ni. “Jaz imam več kot 80 let delovne dobe, nisem imel penziona, še naprej delam.” Svojo dolgoživost pripisuje temu, da je vedno dobro jedel in to vedno ob istem času. “Jaz dobro jem in to je najbolj pomembno,” pravi in dodaja, da je sicer večino časa jedel v restavracijah. “Morate jesti dobro, ne pa da se doma kregate, da je solata zanič,” je pojasnil. Druga konstanta v njegovem življenju je, pravi, da vedno vstaja zgodaj, ob peti uri zjutraj, spat pa se odpravi do enajste ure zvečer.

Se pa zelo namuza ob dejstvu, da je nekako “ukanil” usodo in doživel 100 let. V otroštvu mu je na blejskem gradu iz kavne usedline prerokoval Ali, hišni pomočnik njegovega strica. Napovedal mu je, da bo živel toliko let, kolikor je stopnic na blejskem otoku. Teh je 99. "En moj prijatelj je naredil še tri stopnice, a so jih takoj podrli, vendar pa smo kasneje ugotovili, da je ena stopnica še pod vodo. In to me je rešilo, poglejte še zdaj živim," se smeji Florjančič.

Otroštvo na Bledu

Že kot otrok je hitro pritegnil zanimanje pomembnih ljudi, saj je znal igrati na harmoniko in pri svojih šestih letih je nanjo zaigral tudi kraljici Mariji Karadžordžević ob njenem obisku na Bledu, za kar si je prislužil njen poljub, se spominja. Fotografija, na kateri je s sestrico in v rokah drži harmoniko, pa je pristala na razglednici. Druženje z dinastijo Karadžordževićev, ki je poletne počitnice preživljala na Bledu, se je nato nadaljevalo, ko sta se spoprijateljila s sinom kneza Pavla.

Po končani osnovni šoli na Bledu ga je oče najprej vpisal na gimnazijo v Ljubljani, a ker se v šoli ni izkazal, ga je prepisal na tekstilno šolo v Kranj. Tu pa je zablestel in kot najmlajši pridobil mojstrsko spričevalo. Prav tu je tudi začel s svojimi izumi, saj je med šolanjem izdelal ročne statve.

Bil je tudi aktiven športnik. Kot smučarski skakalec je celo zastopal takratno Jugoslavijo na olimpijskih igrah leta 1936. Tik pred začetkom druge svetovne vojne se je začel vojaški nabor, a je birokrate podkupil, da so ga izbrisali s seznama nabornikov.

Filmski pobeg v Švico

Sredi druge svetovne vojne so ga nameravali vpoklicati v nemško vojsko in ga poslati na fronto v Sovjetsko zvezo, zato se je po nasvetu prijatelja Draga Crnoborija odločil, da z njim zbeži v nevtralno Švico. Načrt za beg sta skovala na blejskem otoku. “Ušel sem, zato ker jaz nisem soldat. Ne znam niti puške sprožit. Zbežal pa sem čez Avstrijo,” pripoveduje o svojem nevarnem podvigu. “Če bi me dobili, bi me na kavelj obesili. To je bilo leta 1943, ko je bilo najbolj nevarno, vse je bilo napeto.”

Z vlakom sta se najprej odpravila v Kitzbühel, pod pretvezo, da gresta na smučarski izlet. “V vagonih so gledali ljudi in midva sva s Crnoborijem tako naredila, da je bil na Bledu nekdo, ki je to usklajeval. Meni je v Nemčiji pomagalo eno dekle, s katerim sva bila malo zaljubljena,” se spominja.

Njun pobeg zveni kot scenarij iz filma. V Kitzbühlu na ledeniku sta uprizorila svojo smrt, da je bilo videti, kot da ju je zasul plaz. Na domačem Bledu so celo imeli zadušnico, da bi vse skupaj delovalo čim bolj pristno. Od domačih se je poslovil, še preden se je odpravil na pot, mama pa mu je takrat položila na srce, naj se vrne na Bled in tam ostane do smrti. Njegovo zgodbo o begu z otoka so posneli v dokumentarnem filmu.

Kako se je odločil, da se bo z izumljanjem poklicno ukvarjal

V Švici je najprej živel v Zürichu. Tam je spoznal tudi nekega Juda, ki je med vojno izgubil vso družino, pred vojno pa je bil direktor zavarovalnice v Zagrebu. Ko mu je povedal za svoj izum statev, je podjetni Jud takoj videl priložnost za zaslužek. Povedal mu je, da je pred vojno prodajal “meglo in prazne obljube”, toda da je v Florjančičevem izumu videl nekaj oprijemljivega in je bil pripravljen njegov izum tržiti pri morebitnih kupcih. 'Pierre', kot so ga klicali v Švici, je tako prvič zaslužil precejšnjo vsoto za svoj patent. “Sva šla v sobo, da sva razdelila denar in tisti Jud je denar najprej vrgel v zrak. Vprašal sem ga: zakaj ga mečeš? Ker imam rad, da mi denar pada po glavi, je rekel. Nato pa je dejal: Zdaj ga bova razdelila. Eden zate, dva zame …” Svetoval mu je, naj za ta denar kupi zlato, kar je tudi storil.

Po tej izkušnji se je Florjančič odločil, da bo izumitelj. “Če hočeš biti izumitelj, moraš imeti glavo vedno ‘fraj’ in moraš ves čas delati, ne smeš odnehati. Če prekineš, je konec,” mu je svetoval prijatelj.

V Švici je spoznal tudi svojo ženo Vereno. "Sem šel v najboljšo kavarno in sem iskal kakšno žensko in sem jo začel risati," je dejal. Nato je risbo pospravil v aktovko, vendar pa je pri ženski vzbudil zanimanje. "Rekla je: 'Oprostite, ste vi mene risali?' – Ja. – 'Ali bi lahko pogledala risbo?' Odgovoril sem: 'Tukaj je moja vizitka, jo moram še retuširati.' Oh, madonca, to bi moral patentirati," se v smehu spominja prvega srečanja s svojo ženo, s katero je bil poročen 70 let.

Vstop med svetovno smetano

Živel je tudi v Davosu, kjer je pospešeno delal na svojih izumih, pa v različnih drugih evropskih krajih, med drugim v Firencah, Beljaku, Monte Carlu ... Tam je nekoč na plaži njegova hčerka med igro v množici ljudi nekemu gospodu na glavo zlila vodo. Hitro se je opravičil v njenem imenu, naslednji dan pa so prejeli kup igrač in vabilo egiptovskega paše, naj se mu pridružijo v njegovem hotelu na večerji, se spominja. Moški s plaže je bil namreč Ilhami Husein Paša, sodelavec egiptovskega kralja Faruka. “Jaz sem imel takšno srečo. Zdaj zvečer razmišljam: to ni res, kar sem doživljal.” Prav med prijateljevanjem in sodelovanjem z Ilhamijem se je domislil razpršilca za ustekleničene parfume, ki ga uporabljamo še danes.

In prav v Monte Carlu so se mu odprla vrata v visoko družbo. "Delal sem za Coco Chanel, Guerlain, Elizabeth Arden," je naštel le nekaj najbolj zvenečih imen. Družil se je tudi z nekaterimi največjimi filmskimi in glasbenimi zvezdami tistega časa – Charliejem Chaplinom, Audrey Hepburn, Edit Piaf – ter celo nastopil v filmu Monte Carlo skupaj z Marlene Dietrich. "V Monte Carlu sem prišel tako daleč, da sem lahko z vizitko plačal," pove.

Obljubo materi izpolnil in se vrnil na Bled

Zaradi svojega dela je imel pet državljanstev. Nazaj v Slovenijo se je preselil pred 15 leti, ko je bil star 85 let. Ni namreč pozabil na to, kar je obljubil materi. "Sem ji obljubil, da pridem na Bled umret. Ko sem bil že starejši, sem odšel na 'britof', in sem si rekel, jaz sem zdaj že 85 let star, zdaj pa moram na Bled. Zdaj pa 15 let čakam, da bom umrl," hudomušno pripomni.

Ob vrnitvi v rodni kraj se je zapeljal na blejski otok, kjer je v mladih letih preživel največ svojega časa: "Odšel sem na otok in na 85. stopnici zaigral na harmoniko, se povzpel na vrh, pozvonil na zvon želja in se zahvalil Gospodu.”

Stoletje izumov

Nekaj Florjančičevih najbolj znanih izumov uporabljamo vsak dan, ne da bi se sploh kdaj vprašali, kdo se je tega domislil. Denimo razpršilec za parfum, stekleničke s čopičem za lak za nohte, plastično zadrgo, vžigalnik s prižiganjem ob strani. Njegova ideja je bila tudi zračna blazina v avtomobilih. Prvi večji uspeh pa je dosegel s patentom za statve, ki so omogočale hitrejše tkanje, in za stroj za tkanje šalov, ki so jih med letoma 1944 in 1945 izdelovali v Davosu in so bili prodajna uspešnica.

Od leta 1943 je prijavil več kot 400 izumov, do zdaj jih je do stopnje proizvodnje prišlo 43. Florjančič ima pri Uradu za intelektualno lastnino zaščitenih 18 patentov, pet blagovnih znamk in 13 modelov. Prav tako ima številne modele in patente zaščitene na mednarodni ravni. Varstvo je pomembno, saj na ta način imetnik pridobi ekskluzivno pravico, so poudarili na uradu. Zadnje varstvo je pridobil leta 2016 za model za prstan v obliki stiliziranega vesla za blejsko pletno.

Navdih za svoje izume, pravi, najde povsod: na mizi, pod posteljo, na cesti. Velikokrat je ideje našel kar pri svoji ženi, ko jo je opazoval. "Vsak je lahko izumitelj, zato pa sem napisal knjigo 'Izumitelj je v tebi'," pravi Florjančič. Poleg te je napisal še dve novi knjigi, ki bosta izšli v kratkem. V eni od njih – Moje stoletje – opisuje svoje življenje, od otroštva naprej.

'Denar morate zapraviti, da niste najbogatejši na britofu'

Njegove ideje so se mu bogato obrestovale in živel je bogato ter polno življenje. Ko pripoveduje o svojem življenju, o minulih časih, se mu nehote zasolzijo oči. Pravi, da je bilo njegovo življenje v različnih krajih po Evropi in druženje z najimenitnejšimi ljudmi tega časa kot pravljica.

Z denarjem, ki ga je zaslužil, je kupil sedem nepremičnin, imel je 41 avtomobilov in bil trikrat v življenju milijonar, a je sproti tudi vse zapravil. “Ker sem zapravljivček,” hudomušno pripomni. A tako je treba živeti, poudarja, in dodaja, da dokler imajo nekateri ogromne vsote na računih, ga drugi nikoli ne bodo imeli. "Denar morate zapraviti, da niste najbolj bogati na britofu." Zato je ena od njegovih idej tudi nova oblika denarja. "Na papirju je in tisk recimo v dveh letih izgine," pravi. Takšen denar, ki bi dobesedno "zgnil", bi zato morali čim prej zapraviti. "Denar se mora zapraviti, sicer gre vsem posel," poudarja Florjančič. 

Zadnja leta Florjančič biva v radovljiškem domu starostnikov. Še vedno pa ima na Bledu svojo pisarno, v kateri dela. Ker mu peša vid in sam ni več tako spreten z rokami, si je priskrbel sodelavce, ki mu pomagajo pri uresničevanju njegovih izumov. Kot pravi, ima odlične sodelavce, ki bodo še naprej delali v njegovi pisarni. 

“Jaz imam drugače dober občutek, saj me vidite. Že celo dopoldne govorim in moram reči, da sem zelo zadovoljen. Moja glava je v redu, vse je v redu, vidite, da še vedno delam,” odgovori, ko ga vprašamo po počutju ob častitljivem jubileju. “Včeraj sem bil na uradu in sem odprl novo podjetje, pa so se smejali, da to ni res, da imam že 100 let,” pravi.

Pri svoji visoki starosti pa napoveduje tudi nov superizum. "Šele konec meseca bom lahko povedal, za kaj gre. Bo taka predstava, da ne boste verjeli," napoveduje. Izdal je le, da gre za izum na področju zdravja.