Posledice udarcev po zadnji plati

Profesor Murray Straus z univerze v New Hampshireu meni, da ljudje, ki so bili kot otroci kaznovani z udarci po zadnji plati, pogosteje silijo partnerje k spolnim odnosom, imajo mazohistična nagnjenja in se vedejo neodgovorno, ko pride do vprašanja zaščite, nezaželene nosečnosti in spolnih bolezni.

Straus je poudaril, da je njegova raziskava prva, ki je pokazala dejansko povezavo med fizičnim nasiljem in kasnejšim spolnim vedenjem. "Moj osnovni motiv pri opravljanju raziskave je bil pritegniti pozornost ljudi, še posebej staršev. Upam, da bo študija pomagala k zmanjšanju uporabe fizičnega obračunavanja staršev z otroki,“ je pojasni.

Sredi devetdesetih let je Straus opravil študijo na vzorcu 207 študentov, ki so jim postavili vprašanje, ali jih je kdaj vzburjal mazohistični seks in ali so bili kdaj kaznovani z udarci po zadnji plati. Odkril je, da so študenti, ki so jih starši tepli, dvakrat bolj zainteresirani za mazohistični seks.

Za to študijo je izvedel še tri, vse so potrdile enako. Vprašal je 14.000 študentov iz 32 različnih držav, ali so bili kot otroci tepeni. Nato jih je vprašal, ali so kdaj verbalno ali fizično silili koga v spolni odnos. Pokazala se je razlika med tistimi, ki so jih starši tepli, in tistimi, ki jih niso.

Študije o družinskem nasilju so pokazale, da kar 90 odstotkov staršev svoje otroke kaznuje z udarci. "Največja skrivnost otroške psihologije je, da so otroci, ki nikoli niso bili tepeni, med tistimi, ki se vedejo najbolj vzorno,“ je zaključil Straus.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini je prvi zakon v slovenskem prostoru, ki jasno opredeljuje različne vrste nasilja v družini. Določa vlogo, naloge, mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter nenazadnje opredeljuje ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini. Vsaka žrtev bo imela poslej pravico do spremljevalca, ki ji bo nudil duševno oporo, in pravico do brezplačne pravne pomoči.

Otroci bodo poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami, najbolj zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega bo moral vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost.

Zakon pa se ne posveča zgolj žrtvi, temveč tudi povzročitelju nasilja, ki prav tako kot žrtev potrebuje strokovno pomoč, da spremeni vedenjske vzorce. Nasilnežu bo sodišče na predlog žrtve lahko prepovedalo vstop v skupno stanovanje in ga bo po potrebi prepustilo v izključno uporabo žrtvi. Ta poudarek je pomembna novost s ključnim sporočilom, da ni več žrtev tista, ki se mora umakniti iz stanovanja in oditi v varno hišo ali materinski dom, temveč se bo poslej moral umakniti povzročitelj nasilja.

Centrom za socialno delo zakonom nalaga, da bodo morali začeti voditi lastno evidenco o nasilju v družini, saj bodo le tako lahko pravočasno ukrepali in zaščitili vse, ki so tega potrebni. Doslej je tovrstno evidenco vodila le policija. Zakon hkrati predvideva tudi redno strokovno izobraževanje vseh, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja, in predpisuje multidisciplinarni pristop pri obravnavi žrtve, kar se je v evropskem prostoru izkazalo zelo ustrezno in učinkovito.

Zakon ne uvaja kazni, kar je njegova prednost. Z njim se Slovenija približuje modernim demokratičnim državam, ki pripisujejo velik pomen temeljnim človekovim pravicam. Kazni ostajajo določene v Kazenskem zakoniku. Podobni zakoni v državah EU določajo tudi sankcije, v Sloveniji pa so kazenska vprašanja urejena znotraj zakona o kazenskem postopku in kazenskemu zakoniku.