Po torkovih hišnih preiskavah spolnih zlorab otrok na internetu, v katerih je sodelovalo skoraj 80 policistov in kriminalistov, so zdaj na potezi forenziki, ki morajo pregledati vso zaseženo gradivo. To je zahtevno in neprijetno opravilo, saj morajo pregledati številne grozljive posnetke zlorab otrok. O tem je v intervjuju za STA spregovorila nekdanja kriminalistka Neža Miklič, ki pravi, da so zaradi vsega, kar vidijo v službi, drugačni, "videno te osebno prizadene, prizemlji".

Mikličeva, ki je dolga leta delala kot kriminalistka t. i. mladoletniške kriminalitete, danes pa predava na policijski akademiji, je pojasnila, da se vsak posameznik med preiskovalci sam znajde oz. najde način, da ga vse, kar vidi v službi, ne bi zlomilo. V policiji imajo sicer na voljo zaupnike in psihologe, a bi po prepričanju Mikličeve vsaj tisti, ki delajo na najbolj občutljivih primerih, veliko bolj potrebovali možnost supervizije, kot jo imajo psihiatri, socialni delavci na centrih za socialno delo ali na tožilstvih. "Supervizija te lahko ohranja na neki zdravi ravni. To ni psihološka pomoč, ampak pogovor s strokovnjakom, ki ti da vedeti, da je s tabo vse v redu, da te služba ni razčlovečila," je pojasnila.

Mlajša kot je žrtev, težje bo spregovorila o zlorabi

A priznava: "Ko naletiš na podobo ali sliko, ko mučijo otroka, ga ponižujejo na najbolj nizkotne načine, takrat te to osebno prizadene, prizemlji." "Kot preiskovalci res naletimo na vse najhujše možne oblike ... zlorabljajo celo otroke, stare komaj nekaj mesecev ali tednov. Trend sodobnih storilcev tovrstnih kaznivih dejanj je, da izbirajo čim mlajše otroke, ker otroci, mlajši od dveh let, še ne govorijo, torej ne morejo povedati, kaj se dogaja," je razkrila.

Veliko težje je, ko postaneš starš, dodaja. "Najprej moraš sam pri sebi razčistiti, kakšen si kot posameznik," pravi in priznava, da se včasih kakemu kolegu lahko zgodi tudi, da zaradi teže primera doživi zlom.

Njo rešuje črni humor, ki ji, kot pravi, omogoča, da ostane normalna. Zalet za nadaljevanje dela pa dobi, ko vidi, da je pomagala nekemu otroku. Obenem pa izpostavlja, da morda policisti ravno zato, ker vidijo toliko slabega, bolj zaznavajo malenkosti, ki delajo ta svet lep.

Pogovor z žrtvijo pomemben

Priznava, da so si preiskovalci med seboj različni. Njej je največ težav povzročalo gledanje posnetkov zlorab, zelo dobra pa je bila v pogovorih z otroki in je uspela od njih pridobiti veliko informacij. Delo kriminalistov namreč obsega različne aktivnosti in je zelo pomembno za končni izid primera.

Po eni strani je pomemben pogovor z žrtvijo, z otrokom. "Če jaz z otrokom opravim kakovosten forenzični intervju, to lahko pozneje pomeni boljši razplet na sodišču," navaja.

Po drugi strani je nujna doslednost pri pregledovanju posnetkov. "Po neki hišni preiskavi smo morali pregledati vse posnetke. Če jih ne bi, bi morda spregledali obremenilni posnetek," je pojasnila. Kot pravi, je bil v dotičnem primeru največji šok za preiskovalce, ko so dojeli, da deklica na posnetku govori slovensko. "Nismo vedeli, kdo je, kje se nahaja, koliko časa je star posnetek. Storilca smo videli zgolj v njegov intimni del telesa. Predvsem se takrat vprašaš – to se lahko dogaja ta trenutek, tu, pri nas. Sprašuješ se, kako čim prej do njega," opisuje Mikličeva.

Najtežji so primeri, ko gre za zlorabe znotraj družine. Obravnavajo tudi primere, ko imajo v rokah zgolj posnetek, nimajo pa še ne žrtve ne storilca, le očiten sum kaznivega dejanja. Srečala pa se je tudi s primeri, ko je bilo žrtev veliko, na primer mladi fantje, ki so jih neznanci na spletu zavedli in se jim predstavljali kot sovrstnice ter jih nagovorili, da so jim posredovali svoje fotografije ali videoposnetke. "Si lahko mislite, s kakšnimi občutki krivde, sramu in ponižanja so se srečali ti fantje. In ob tem razkritju bi se morali soočiti s starši, strokovnjaki in policijo," je opozorila.

Otroke je treba poučiti, ne strašiti

Mikličeva je tudi sama mama. Priznava, da je vse, kar je videla in doživela v letih dela na oddelku za mladoletniško kriminaliteto, iz nje naredilo "bolj tečno in zaščitniško mamo". In v preventivnih pogovorih z otroki jim pove prav to, da ko "bo nekdo prišel do njih in ne bo zajedljiv, ne bo spraševal o šoli ali zahteval odgovornosti, ampak bo zgolj razumevajoč", bo to le taktika, da se jim s slabimi nameni približa, dobi njihovo zaupanje.

Poudarja, da otrok pred hudim ni mogoče v celoti zaščititi. Treba jih je poučiti, da bodo znali nevarnost prepoznati. Strašenje po njenem mnenju ni pravi način, je pa treba otroka naučiti, da lahko odraslemu rečejo tudi ne. Staršem odsvetuje tudi prepovedovanje, na primer uporabe interneta ali modernih tehnologij. "Je že prav, da to poznajo, a povedati jim moramo, da google ne ve vsega, da obstajajo lažne novice!" pravi.

Osnovnošolskim otrokom je lahko spolnost že zanimiva, zato jim je treba povedati, da če bo nekdo, s komer bodo komunicirali preko interneta, začel vse obračati na spolnost, naj bo to zanje znak za alarm, sploh pa, če jih nekdo sprašuje po njihovi fotografiji, pravi.

"Ko otroke ozaveščam, jim povem, da se jim prav to lahko zgodi. Povem jim, da če se bodo počutili nelagodno, je to gotovo znak, naj o tem povedo nekomu, ki mu zaupajo, ki jim daje oporo," pravi Mikličeva.

Ob tem priznava, da znance vedno opominja, naj ne pošiljajo fotografij svojih otrok naokoli ali jih objavljajo na internetu. Zelo občutljiva je tudi na spolno obarvan pogovor ob prizorih ali fotografijah otrok in take pogovore vedno ustavi. Opozorila je na napačno razmišljanje v družbi, ko se gre za mladostnike, da "če odrasel moški pogleda neko golo 16-letnico, je to odraz zdravega moškega".

Če želijo odkrito govoriti s svojimi otroki, morajo starši počistiti tudi s svojimi tabuji. Otroke je denimo treba naučiti razlikovati med seksom, ljubeznijo in biznisom seksualne industrije, poudarja kriminalistka. "Otroci, tudi najinteligentnejši, zelo dolgo niti ne vedo, da gre za zlorabo. Ko jo občutijo, jo občutijo večplastno - ne nujno zgolj spolno, temveč tudi psihično, fizično in predvsem kot zlorabo zaupanja in vere v sočloveka," je še poudarila Mikličeva.

Starši prav tako lahko že triletnega otroka začnejo učiti, da je njegovo telo njegovo in katerih delov telesa se drugi ne bi smeli dotikati, je pojasnila. "Že tako majhnemu otroku lahko razlagamo, da je recimo spolovilo del telesa, ki je samo njegov. Že lahko rečemo, naj se sam umije, ker je to del njegovega telesa," je dejala. Ob tem je opozorila, da majhni otroci zelo enostavno razmišljajo, zato jim je treba stvari razložiti na tak način, da to razumejo.

Psihiater Oravecz: Zloraba zaupanja na mlado dušo lahko deluje razdiralno

O posledicah spolnih zlorab na spletu je za STA spregovoril psihiater in predavatelj na ljubljanski Univerzi Sigmunda Freuda Robert Oravecz. Zloraba zaupanja, ko te izkoristi nekdo, ki se izdaja za tvojega prijatelja, na mlado dušo lahko deluje razdiralno, šokantno, pravi Oravecz in dodaja, da žrtev včasih dolgo ni pripravljena priznati zlorabe, kazniva dejanja pa medtem pogosto zastarajo.

Tri kategorije storilcev

Kot pravi Oravecz, je storilce kaznivih dejanj zlorab otrok mogoče ločiti na tri kategorije. Eno so "pravi pedofili". To so hudo osebnostno motene osebe, pogosto tudi sami žrtve zlorabe ali trpinčenja, ki kažejo nepremagljivo spolno zanimanje za otroke, ki še ne kažejo spolne značilnosti odrasle osebe, torej se njihov interes zaključi nekje pri 12. letu starosti njihovih žrtev, je pojasnil Oravecz.

Ti storilci niso sposobni empatije, običajno zanikajo svojo krivdo, velikokrat krivijo žrtev, ki naj bi jih "zapeljala". Ponovitvena nevarnost pri teh storilcih je izredno visoka. Zbiranje pornografskega materiala je del te patologije. Ti posamezniki so po besedah Oravecza končni uporabniki otroške pornografije.

Druga kategorija so t. i. efebofili, ki so usmerjeni na odraščajoče deklice in fante, nekje med 12. letom starosti in polnoletnostjo. Med njimi je veliko seks-turistov, odjemalcev mladostniških prostitutk in prostitutov, predvsem v daljnih deželah, verjetno pa tudi v naši soseščini, navaja psihiater.

Kot pojasnjuje, ima najstniška populacija bolj zrele obrambne mehanizme, zato ima veliko tovrstnih kaznivih dejanj elemente nasilja, pogosta pa so tudi incestuozna dejanja, katerih žrtev so otrok, pastorka ali pastorek oz. rejenka ali rejenec. "Čeprav je vtis pogosto takšen, da gre za sporazumno dejanje, takšne oblike zlorabe puščajo resne posledice na duševnosti zlorabljene osebe," poudarja Oravecz.

V tretjo skupino storilcev pa sodijo osebe, ki po besedah psihiatra najbrž nimajo nobene spolne afinitete do otrok ali najstnikov in se v tovrstna kazniva dejanja vpletejo zaradi zaslužka. "To so prav tako osebnostno motene osebe, ki delujejo kot zvodniki, ugrabitelji, lastniki javnih hiš, internetnih storitev, opreme, prav tako tudi t. i. lover boys, ki imajo za nalogo, da mladostnika ali mladostnico speljejo v prostitucijo," našteva psihiater. Kot pravi so to "navadne barabe, brez vesti in človečnosti v sebi".