Postajamo generacija zlate ribice?

ADHD danes ni več tema, o kateri bi govorili le strokovnjaki. Vedno več staršev opaža, da se otroci težje osredotočijo, učitelji poročajo o vse več učencih s težavami pri pozornosti, odrasli pa priznavajo, da jih neprestani tok informacij pušča izčrpane in razpršene. Imamo resnično spomin, podoben spominu zlate ribice?

Delal je kot reševalec na urgenci, reševalec na motorju, bil je pripadnik Slovenske vojske in član gorske reševalne službe. Dinamika, hitri odzivi in pomoč ljudem v najtežjih trenutkih so bili del njegove identitete.

Nato je prišel 5. junij 2019. Med nujno vožnjo z reševalnim motorjem je doživel hudo prometno nesrečo. Sledili so številni zlomi, dolgotrajno zdravljenje in rehabilitacija, še težje pa so bile psihološke posledice. Kot je kasneje večkrat poudaril, mu je nesreča vzela poklic, ki ga je imel rad, hkrati pa ga prisilila, da je na novo zgradil svoje življenje.

Prav v tem obdobju je dobila nov pomen tudi diagnoza ADHD, ki jo je prejel že kot otrok. Iz osebne izkušnje je nastal projekt Modri junaki, preko katerega danes izobražuje o motnji pozornosti in pomaga družinam ter strokovnim delavcem po vsej Sloveniji. "Družba je že sama po sebi postala težava. Vse nekam hiti, vsem se nekam mudi. Želimo si instant stvari, čim hitrejših, in se na račun tega težko spopadamo s frustracijo," pravi. Po njegovem mnenju hiter življenjski tempo vpliva na vse vidike vsakdana, od prehrane do spanja in uporabe tehnologije.

Čeprav se zdi, da je ADHD danes vse več, raziskave tega ne potrjujejo. Po ocenah strokovnjakov ima motnjo pozornosti približno enak delež populacije kot v preteklosti. ADHD prizadene okoli sedem do osem odstotkov otrok, številni primeri pa ostanejo neprepoznani, zlasti pri posameznikih, pri katerih ni izrazite hiperaktivnosti.

"Raziskave kažejo, da je odstotek enak. Nekatere študije ocenjujejo tam nekje okoli osem odstotkov populacije," pojasnjuje Novak. Kljub temu učitelji in drugi pedagoški delavci opažajo spremembe. "Poročajo o tem, da je takšnih otrok vedno več. Včasih sem bil jaz eden, recimo dva sva bila na šoli. Danes se dogaja pa to, da imaš po dva, tri ali ponekod celo šest v enem razredu." Po njegovem mnenju gre deloma za boljše prepoznavanje težav, deloma pa tudi za okolje, ki od otrok zahteva vse več prilagajanja in zbranosti.

Posebej velik vpliv imajo po njegovih besedah digitalne naprave in družbena omrežja. Ta niso zasnovana tako, da bi nas umirila, ampak tako, da bi čim dlje zadrževala našo pozornost.

"Če govorimo o naravi pozornosti pri ADHD, je ta taka, begajoča. Na nek način se lepi na dražljaje." Prav zato so kratki videoposnetki, obvestila in neskončno drsenje po zaslonu tako učinkoviti. "Socialna omrežja v bistvu lovijo našo pozornost in jo želijo na račun marketinga in drugih stvari ujeti za dlje časa. Mi pa na nek način izčrpavamo svojo pozornost in energijo."

Posledice se kažejo v vse večji mentalni utrujenosti, težjem osredotočanju in občutku, da se tudi med počitkom pravzaprav nikoli ne odklopimo. "Zgodi se, da je premalo tega odklopa, preveč obremenitve. In sčasoma se neko ravnovesje težje vzpostavi."

Danes številni starši opažajo, da otroci težko spremljajo tudi daljše vsebine, kot so filmi ali oddaje. Navajeni so hitrih menjav podob in informacij, ki jih ponujajo družbena omrežja. Strokovnjaki že dlje časa opozarjajo, da povečana uporaba zaslonov vpliva na sposobnost vzdrževanja pozornosti, posledice pa bodo v celoti vidne šele v prihodnjih letih. Novak zato poudarja, da vprašanje pozornosti ni več zgolj vprašanje ADHD. Gre za izziv celotne družbe, ki živi v svetu nenehnih obvestil, informacij in pričakovanj. Če želimo ohraniti zbranost in duševno ravnovesje, bomo morali poiskati več prostora za počitek, gibanje, kakovosten spanec in trenutke brez zaslonov.