Postojnčanka s prikupnimi, a poučnimi plakati polepila Ljubljano

30-letna Tea Nagode iz Postojne je že, odkar pomni, velika ljubiteljica živali. Doma so imeli vedno ljubljenčke. "Vse od psov, mačk, morskega prašička, papige, hrčka pa do želve," je naštela, sicer pa ji tudi trenutno družbo delajo tri muce, mops Nacho, ki je že senior, in pa mlada rotvajlerka Nanga Anguinus. 

Čeprav je po izobrazbi magistra varstvoslovja, pa jo je karierna pot zanesla v fotografske vode. Leta 2017 je tako odprla vrata svojega foto studia – Fluffypixels, kjer pozirajo tako ježi in kunci pa vse do dihurjev. "Počutje živali postavljam na prvo mesto, zato se trudim, da se oba z lastnikom počutita karseda sproščeno in umirjeno," je povedala, saj želi, da fotografiranje vsem v spominu ostane kot zabavna in prijetna izkušnja. 

Že od nekdaj se trudi na vsak način pomagati živalim. V svoji ponudbi že od samega začetka tako nudi brezplačno fotografiranje za živali, ki iščejo dom. "Danes se živali iz zavetišč večinoma oglašuje po družbenih omrežjih, zato je fotografija prva stvar, ki ti pade v oči. Če je fotografija boljša, kvalitetnejša, doseže tudi več ljudi, delitev, všečkov in komentarjev, s tem pa tudi poveča možnosti, da bo žival nekdo posvojil," pravi. 

Lahko se pohvali, da se je kar nekaj srečnih zgodb spletlo s pomočjo njenih fotografij. "Na to sem neizmerno ponosna." Pred nekaj leti je izvedla akcijo fotografiranja živali po slovenskih zavetiščih. Redno in intenzivno sodeluje tudi z Zavodom Muri – na njihovem dobrodelnem dogodku denimo sodeluje z dobrodelnim fotokotičkom. Vsako leto pa pripravijo tudi koledar. "Jaz pripravim fotomaterial, oni pa uredijo ostalo. Ves zaslužek, ki ga dobijo od prodaje koledarjev, pa gre izključno za njihove varovance," pravi. V podobni akciji je letos sodelovala tudi z Zavetiščem Maribor. 

Tudi njena prva samostojna razstava je imela dobrodelno noto. V vsakem kraju, kjer je potekala razstava, je namreč zbirala donacije, potem pa v istem kraju izbrala eno zavetišče ali društvo in jim zbrane donacije tudi predala. 

V začetku decembra pa se ji je porodila še ena ideja – kaj če bi po mestu izobesila plakate in opozorila na skrb za živali. "Zanje je ta mesec včasih vse prej kot 'veseli'," je povedala. Osredotočila se je na aktualne teme – pirotehniko, nizke temperature, darila in polna zavetišča. "Svet bi bil veliko lepši, če bi imeli vsi ljudje empatijo do drugih živih bitij in to tudi naprej predajali svojim otrokom," je prepričana. Meni tudi, da se o tej temi premalo govori in da zakoni, kar se tiče koristi živali, preveč dopuščajo. 

"Plakatna mesta v Ljubljani se mi zdijo super, saj jih vidi ogromno ljudi – to sem želela izkoristiti," pravi. Zanje je plačala sama oziroma s pomočjo družinskega podjetja. Ob sprehodu po Ljubljani tako lahko naletite na štiri različne plakate. Kaj predstavljajo?

1. "Nisem igrača, nisem darilo"

"S tem plakatom želim ljudi opozoriti, da živali nikakor niso primerno darilo. Žival je živo bitje in ne stvar ali igrača. Je bitje, ki potrebuje tvojo pozornost, čas, skrb, ljubezen, sprehode," našteva Nagodetova in dodaja, da znajo biti tudi velik finančni zalogaj. S tem pa ni ciljala le na nakup hrane, igrač in opreme, pač pa tudi veterinarske stroške v primeru poškodb, nesreč in bolezni. 

"Kupiti nekomu žival 'za hec' ni niti najmanj smešno. Velikokrat se tem živalim potem išče nove domove, živali pa je menjava domov stresna. Večkrat ljudje tudi ne preverjajo, komu žival oddajo, ta pa lahko pristane v zelo slabem domu ali pa v zavetišču, kjer je mogoče celo življenje pripeta na verigi," razlaga sogovornica. "Pse se velikokrat izkorišča tudi kot vir zaslužka," je še poudarila. 

Želela je izpostaviti, da se tudi otroci lahko hitro naveličajo mladička, sploh ko postane večji in ima tudi druge potrebe. "Vsak, ki si omisli žival, se mora zavedati vseh njenih potreb," je poudarila. 

2. "Zebe me"

Z drugim plakatom je želela ljudi spomniti, da tudi živali zebe. "'Pa saj je pes,' pravijo nekateri. Preveliko zgodb sem že slišala, kako so razna društva s tal pobirala dobesedno že zamrznjene poginule pse, priklenjene na verige," je povedala. Psi imajo različne kožuhe, eni so bolj občutljivi, drugi manj. V vsakem primeru pa, pravi Nagodetova, je treba živali, ki biva zunaj, zagotoviti ustrezno zavetje, da se lahko v hladnih zimskih dneh in nočeh po potrebi umakne.

"Starejše živali so še bolj občutljive na nizke temperature. Paziti je treba, da imajo vedno na voljo svežo vodo, saj ta hitro zmrzne. Če se žival boji pokanja, ji je pa le najboljše najti kakšen miren kotiček v stanovanju, hiši, garaži," je še svetovala. 

3. Ne bodi retard, ne meči petard 

"To je že velikokrat omenjena tema, a živali se bojijo," pravi sogovornica. Prav v tem času leta se na družbenih omrežjih pojavi ogromno objav, s katerimi lastniki iščejo rešitve, kako bi lahko pomagali svojemu psu, da jim ne bi bilo tako stresno. "Eni psi niti iz stanovanja ne upajo, tresejo se, skrivajo, ne želijo niti jesti niti piti, bruhajo, lulajo od strahu. Oni ne razumejo, kaj se dogaja. Psi naj bi slišali celo do petkrat bolje od človeka. Še mene strese, ko nepričakovano nekaj poči, kako šele morajo doživljati to oni," je empatična. 

Sama ima sicer srečo, pravi, saj se mops na zvoke ni nikoli hudo odzival, poleg tega pa na stara leta še malo slabše sliši. "Tudi rotvajlerke zaenkrat nič ne gane, a pri redkokaterem psu je tako. Pred mopsom smo imeli dalmatinca, ki je moral biti vsak december, sploh za novo leto, na pomirjevalih," je delila. 

"Toliko enega denarja, ki gre dobesedno v zrak. Kako bi bila zavetišča vesela, če bi se znesek za nakup pirotehnike raje doniral njim," se je zamislila. Opozorila je še, da se v tem času leta močno zviša tudi število izgubljenih pobeglih psov in mačk. 

"Čeprav so na vseh treh plakatih psi, velja isto za vse živali," je poudarila. 

4. Za božič si želim ... 

Četrti plakat je posvetila zavetniškim živalim. "Na fotografiji je muc Srečko, ki s svojimi mačjimi prijatelji v zavetišču Zavoda Muri (Vransko) čaka na nov dom," je povedala. V zavetiščih je ogromno živali, ki so tam pristale iz takšnih ali drugačnih razlogov. Nekatera pa na nov dom čakajo tudi več let. "Veliko sem jih že spoznala in lahko rečem, da je prav vsak od njih poseben in da si prav vsak od njih zasluži svojega človeka in vso pozornost in ljubezen, ki bi jo imel v pravem domu," je prepričana. 

"Nekateri pravijo, da so posvojenčki najlepša pasma," je še dodala. Je pa res, da imajo odrasle živali v zavetiščih že neko preteklost, nekatere imajo tudi kakšno travmo in že zgrajen karakter. "Vsak posvojitelj se mora teh stvari zavedati," je opozorila. 

Nekaj idej ima tudi že za naslednje leto. Želi si, da bi lahko izpeljala večjo in vseslovensko akcijo v sodelovanju z raznimi zavetišči in društvi. "A ker so te stvari kar velik finančni zalogaj, bi bila vesela kakšnih srčnih pokroviteljev, ki jim je mar za živali. Sem prepričana, da če pravi ljudje stopimo skupaj, lahko naredimo en velik korak naprej za ta čudovita bitja," je odločena. 

Napadla sta jo dva psa: Prve mesece po nesreči so me preganjale nočne more

Sicer pa je imela z živalmi tudi slabo izkušnjo. Leta 2019 sta jo namreč napadla dva rotvajerja. "Zakaj točno je prišlo do napada, še danes ne vem," je povedala, a dodala, da se je očitno zgodilo, ker se je moralo. "'Na srečo sem bila to jaz in ne nek otrok ali starejša oseba. Jaz, ki obožujem živali, sploh pa pse. Je kar malo ironično," pravi, a dodaja, da je to vseeno ni odvrnilo niti od živali niti od dela, ki ga opravlja in kljub temu še vseeno obožuje. 

"Psom ne zamerim," pravi, čeprav so jo prve mesece po nesreči preganjale nočne more, strah pred sprehodi in večjimi pasmami psov. "A sem takoj, ko so se rane malo zacelile, spet začela fotografirati. To mi je pomagalo pri premagovanju strahu," je delila. Ko je na slikanje prišel kakšen večji pes, jo je stisnilo, a si je rekla, da pač mora čez to. 

Kmalu po napadu pa ji je pot prekrižala psarna Anguinus Rottweilers iz Postojne. "Takrat so imeli ravno leglo mladičev, ki smo jih fotografirali v studiu. Za fotografiranje 'mame' nisem bila še pripravljena. Mi pa je lastnik psarne kasneje na obisk večkrat pripeljal 4 mesece staro psičko Kiaro. In tako smo se družile, jaz, Kiara in moja psiha. Psiha, ki se je kmalu obrnila za 180 stopinj. Kiara je rasla, moja ljubezen do rotvajlerjev pa z njo," je razložila. Zdaj, dve leti kasneje, pa ima tudi sama doma rotvajlerko – Nango Anguinus.