Potovanja, bolezen in pogum

Klara Lotrič iz Železnikov je svoje življenje z nahrbtnikom, ukulelo in risalnim blokom delila med svetovnimi metropolami in odročnimi kotički sveta. Svet je imela na dlani. Do 25. leta je namreč obiskala skupaj več kot 40 držav.

Klaro so nad potovanji navdušili že starši, s katerimi je v mladih letih obiskala vse konce in kraje sveta, tako da ne preseneča, da sta edini celini, kjer še ni bila, Avstralija in Nova Zelandija: "Enkrat sem imela v bistvu svoj prvi "trip", sem šla na Portugalsko, pa sem tam prostovoljno delala – nato pa so me potovanja obsedla in od takrat naprej se nekako ni nehalo." 

Potovanja in izlete je združevala z delom grafične oblikovalke ter prostovoljke v mladinskih hostlih in hotelih. Vsak evro in vsak trenutek je izkoristila za nabiranje izkušenj iz tujine, o katerih je tako rada govorila na družbenih omrežjih: "Mi je velikokrat kdo napisal, da je kam šel zaradi mene, zato me tudi veseli, da si je mogoče kakšna mlada punca upala iti sama kam, kamor si prej ni."

Album, poln spominov s štirih celin, a v srcu nemir sveta, da še ni videla vsega, kar bi si na svetu želela. Prav na Tenerifu, kjer si je ustvarila drugi dom, jo je med najljubšim ritualom – surfanjem – presenetila nenavadna, ostra bolečina v roki in z njo nekaj, česar ne moreš spakirati, pozabiti ali prespati: "Sem najprej mislila, da sem se celo samo poškodovala v vodi, pa potem ugotovila, da ni tako. Začela me je boleti roka, najprej sem dobila napačno diagnozo, pa so me potem operirali, med prvo operacijo vzeli vzorce in testirali in ugotovili, da je kostni rak."

Diagnoza, ki je spremenila vse: osteosarkom. Rak, ki ji je čez noč vzel brezskrbnost. Namesto potovanj – bolnišnice, namesto svobode – eno leto boja s kemoterapijo in operacijami. "Sem imela vmes operacijo, med katero so mi presadili kost iz noge v roko, ker so mi morali prizadeto nadlahtnico odrezati ven."

Klara pa se ni umaknila v tišino. Odločila se je, da bo svojo izkušnjo delila – brez olepšav, preko objav, ki so postale vir moči tako zanjo kot za druge: "Ker najbolj mi je bilo grozno, da kdo ni vedel, pa me je vprašal, kako sem, da sem se morala zlagati ali pa povedati po resnici. Potem pa gledaš ljudi, kako so šokirani, ko kar zablokirajo, ne vedo, kaj bi ti rekli. Sem se pa potem tudi sama povezala z ljudmi, ki so šli čez podobno situacijo, da sem se lahko pogovarjala z njimi o tem."

Presenetilo jo je, koliko ljudi se je odzvalo. Njena iskrenost namreč ni vzbudila le sočutja – mnoge je ganila in navdihnila. "Me res veseli, da so se tudi drugi mogoče iz tega kaj naučili, pa kaj pozitivnega spoznali, da ni to neka žalostna zgodba o tem, kako mlada oseba zboli, ampak da je tudi kaj navdihujočega v tem."

Največji strah pred kemoterapijo? Izpadanje las, zato je ta del zdravljenja vzela v svoje roke: "Se mi zdi, da sem bolj jokala za lasmi kot za roko, ker še vseeno so mi lasje res veliko pomenili, ampak je bilo res lažje oz. sem se boljše počutila, da sem jih sama odrezala, preden sem čakala, da mi vsi izpadejo." 

"Se mi zdi, da je nekako največja nagrada te situacije to, da sem ohranila to pozitivnost, da se nisem zaprla vase in bila depresivna, odrezana od sveta, ampak da je vsaj malo tega vesela znotraj življenja, ki ga mamo, ostalo."

Po dolgih desetih mesecih bolnišnic je Klarin koledar odštel še zadnjo kemoterapijo. Takrat pa ni praznovala le konca zdravljenja, ob tem tudi diplomo iz grafičnega oblikovanja. "In sem si v glavi predstavljala, da bo diploma res velik dogodek zame, nekaj, kar sem si vedno želela, ampak na koncu je to, da sem zaključila z zdravljenjem, toliko bolj pomembno, da je bila ta diploma res samo ah."

"Pred vsem tem sem bila v bistvu res srečna, zelo sem bila zadovoljna sama s sabo in s svojim življenjem, načinom, kako sem živela, in vsega tega sem si tako zelo želela nazaj, da bi takrat naredila vse, da bi se težko obdobje čimprej končalo, da lahko spet začnem živeti in početi to, kar si želim."

Bolnišnične dni je zapolnila z ustvarjanjem – da je misli preusmerila stran od bolečin in terapij. Kvačkala je, risala, slikala, glinarila, tudi pisala ... Predvsem v dneh, ko je bilo telo šibko, je moč našla v besedah. Njen bolnišnični dnevnik pa je kmalu postal več kot le opora – postal je osnutek knjige: "Hotela sem, da bi šlo pri tem za preplet kontrasta med bolnišnico pa potovanji, ta način življenja, ki sem ga imela, ki je bil tako zelo svoboden, nato pa pristala v bolnišnici, ja, to bi rada prikazala."

Čeprav fizično ne zmore več toliko kot prej, so se po koncu zdravljenja že vrnili volja, energija in načrti za nova potovanja: "Planov je že zdaj v resnici preveč, ampak najprej grem malo na morje, potem imam v načrtu štiri mesece Grčije čez poletje, potem pa malo z nahrbtnikom po Južni Ameriki ali pa se morda celo preseliti nazaj na Tenerife."

Tudi po koncu zdravljenja ostaja zvesta sebi in svojo pot še naprej deli na družbenih omrežjih, brez olepšav in z veliko srčnosti: "Zgodijo se nam trenutki, ki pač samo so, mi pa reagiramo na njih. Brez slabih ni dobrih, vse gre eno z drugim, tako da se mi zdi, da sem v tem življenju zato, da izkusim stvari, da se mi te dogajajo in s tem pridejo tudi tisti manj dobri trenutki."

In če je že prej živela z mislijo, da je vsak trenutek dragocen, je zdaj njen kompas še toliko bolj usmerjen v eno samo smer – v življenje. Dan za dnem.