Po svetu z dvignjenim palcem: 'Štopanje mi daje svobodo in me uči, kako se zanesti nase'

Verjetno se je vsak od nas v mladosti že kdaj postavil na rob cestišča, dvignil palec in upal, da se ga bo usmilila kakšna dobra šoferska duša ter mu prijazno naklonila prost sedež do želene končne postaje.

Štopanje je bilo v preteklosti izjemno priljubljen način odkrivanja tujih dežel, skorajda način življenja, pogosto pa tudi edina "rešilna bilka" za vrnitev iz študentskega življenja v prestolnici nazaj v hribovske kraje. Z vozniki, ki so nas velikokrat pobrali na Dolgem mostu, se je dalo privarčevati precej denarja, ki bi ga sicer zapravili za avtobusno karto.

S pomočjo palca si se odpeljal v šolo, na zabavo, v kino, celo na morje, če si bil iz resnično trde kože in ti morebitno nekajurno praženje na soncu ni predstavljalo previsoke ovire. Takšna popotovanja so se nemalokrat razvila v nepozabne avanture.

Kako je danes? Sama kot voznica s precej prevoženimi kilometri opažam, da je štoparjev vedno manj. Najbrž k temu prispevajo družbena omrežja, s katerimi si lahko posamezniki v trenutku brez posebnega truda poiščejo prevoz, spletne storitve kot prevozi.org ter lažji dostop do avtomobilov. A kljub temu obstajajo mladostniki, ki si potovanja ne predstavljajo drugače kot – s štopanjem.

Dijana Čataković je 22-letna študentka prava, ki je ogromno preštopala – večino evropskih držav, okrog 10.000 kilometrov Avstralije, Malezijo, Indonezijo, tudi malce Singapurja. Za njo je preštopana "balkanska tura", ko je v enem kosu prepotovala skoraj celoten Balkan, tudi Slovenija seveda ni izvzeta. 

"Štopati sem začela že v gimnazijskih letih, ko sem začutila željo, da bi čim več prepotovala, pa ne na klasičen način. Vodil me je bolj avanturističen duh. Na začetku sem potovala na krajše razdalje, recimo na festival v Zagreb ali po Sloveniji. Potem sem opazila, da mi štopanje ne predstavlja več le potovanja s točke a do točke b, pač pa je v ozadju veliko več – druženje z ljudmi, ki jih v vsakdanjem življenju nikoli ne bi srečala," pripoveduje Dijana. "Štopanje me je posrkalo vase, tudi s finančnega vidika je to super, saj ogromno privarčuješ."

Poleg tega jo je tak način prevoza naučil, kako se zanesti nase in se znajti v različnih situacijah.

Dijana še pravi, da moraš biti kot štopar izjemno odprte narave, nezahteven, prilagodljiv. Nikoli namreč ne veš, kdo ti bo ustavil – voznik s tremi psi v vozilu, kadilec, nekdo z umazanimi sedeži. "Pričakuješ lahko popolnoma vse, sploh v tujih državah. Nekoč mi je v Indoneziji ustavil šofer kamiona, ki je prevažal kokose. Tako sem med vožnjo z nekaj delavci sedela na kokosih, brez kakršnega koli varnostnega pasu – med potjo so mi še z mačeto odprli kokos," pravi sogovornica in znova poudari, da te take (neobičajne) stvari pač ne smejo motiti.

Na poti je doživela kup dogodivščin, ki so se ji za vedno vtisnile v spomin. "V Avstraliji sem s palcem ustavila moškega, ki se je odpravljal na sever države, kjer je dobil novo službo. Ko je ugotovil, da prihajam iz Slovenije, države, za katero še nikoli ni slišal, in da se odpravljam na ogled njihovih slavnih rdečih skal, je poklical šefa in ga prosil, če lahko pride na delo tri dni kasneje. Ni mogel verjeti, da sam te znamenitosti še ni videl, ima pa v avtu dekle, ki je prepotovalo na tisoče kilometrov, da bi si jo ogledalo. Tako sva štiri dni preživela skupaj, štoparka in njen osebni taksist," se zasmeje Dijana.

Zgodb, ki človeka presunejo, je ogromno, doda. Če bi se vozila na klasičen način – z avtobusi, vlaki – jih najverjetneje nikoli ne bi slišala. "Peljal me je očka, ki je v Avstraliji posvojil šest aboriginskih otrok. Pa priseljenec, ki mi je povedal svojo celotno vojno zgodbo. Tudi sama se tako učim iz teh zgodb, če si odprt in se ti ne mudi, vidiš precej naturističnih znamenitosti."

Z dvignjenim palcem iz Cerknega v Ilirsko Bistrico

Svojevrstna oblika štoparskega druženja, ki promovira omenjeno obliko prevoza, so Štoparski maratoni. Pri nas so se prvi "opogumili" Cerkljani, ki so palce dvignili pred nekaj leti in na tak način družno štopali že v Ormož, Bistrico ob Sotli, tudi v Črnomelj. Letos so si za dan D izbrali današnjo soboto, ko bodo sedeže mimoidočih voznikov izkoristili za popotovanje v Ilirsko Bistrico.

Ideja o Štoparskem maratonu je zrasla na zelniku ekipe Mladinskega centra (MC) CMAK Cerkno, ki je na tak način želela promovirati in spodbujati mobilnost in ekološko ozaveščenost med mladimi.

"Ta alternativen način prevoza med mladimi je po našem mnenju vse manj priljubljen; povečuje se namreč uporaba avtomobilov, kar pomeni več prometa in onesnaževanja zraka. Mladi so kar nekako pozabili štopati, avtomobili so postali zlahka dostopni, zato ta oblika prevoza nekako izumira," je dejal Matic Rijavec, predsednik MC CMAK Cerkno.

"Štopanje je super način potovanja, sploh, če si za to vzameš čas in se ti nikamor ne mudi. Sam sem veliko preštopal predvsem na relaciji Cerkno-Tolmin, precej tudi v Ljubljano," je povedal 26-letni Rijavec in na vprašanje o nevarnostih, ki morebiti prežijo na štoparje, odgovoril: "Štopar seveda tvega, saj nikoli ne ve, h komu bo prisedel. Sam vem le za eno malce negativno izkušnjo, sicer nisem nikoli slišal, da bi se komur koli kaj zgodilo. Jaz sem imel same pozitivne izkušnje."

Zanesti se moraš na svoj šesti čut

Tudi Dijana na vprašanje, ali je na svoji avtoštoparski poti kdaj doživela kaj "strašljivega", odgovori nikalno. "Na Balkanu se mi je nekoč zgodilo, da mi je ustavil starejši gospod in šesti čut mi je takoj velel, naj zavrnem prevoz. Bil je preveč prijazen, ustrežljiv. Zahvalila sem se in počakala na drug prevoz. V Avstraliji sem se peljala z nekim moškim, čez čas pa mi je zaradi njegovih komentarjev postalo neprijetno, zato sem ga prosila, naj ustavi."

A je to ni odvrnilo od načina popotovanja. Preveč namreč ceni svobodo, ki ji jo da štopanje.

"Ker te večinoma pobirajo domačini, spoznaš ogromno običajev. Zgodilo se mi je, da me je voznik vprašal, kje bom prespala, mi nato ponudil prevoz do svojega doma, večerjo z družino ter streho nad glavo. Na Islandiji mi je domačin predlagal obisk prelepega slapa, ki ga ni v nobenem Lonely Planet vodiču," dodaja 22-letnica, ki je otok na severu Evrope preštopala podolgem in počez.

Sama se sicer drži nekaterih pravil. Tako nikoli ne štopa ponoči, opozarja tudi, da se je potrebno ves čas zanašati na svoj šesti čut oziroma poslušati intuicijo. Pred potjo se ustrezno pozanima, kako je s štopanjem v državah, v katere se odpravlja. Vse namreč niso primerne za štopanje – slišala je že zgodbe, da so od štoparjev ponekod na koncu zahtevali plačilo za bencin, v nekaterih tudi ne razumejo principa tega načina prevoza.

Na vprašanje, kaj bi svetovala potencialnim štoparjem, pove, da je super, če je človek nasmejan, nikakor ne čemeren. "Ljudje se te ne smejo bati. Srečala sem že štoparje, ki so ob cesti žonglirali, igrali ukulele. Pritegniti moraš pozornost. Sama sicer največkrat štopam z dvignjenim palcem in napisom," pravi.

Eden od vidikov, ki ga mora vzeti v ozir vsak štopar, je vsekakor čas. Niti slučajno se ti namreč ne sme muditi, v kolikor se želiš potopiti v popotniško avanturo.

"Zgodilo se mi je, da sem nekje obtičala za 22 ur in morala tam prespati, ker nisem dobila prevoza. A razen tega težav ni bilo, vedno mi je uspelo priti na želene destinacije. Nekoč sem v deževnem pragozdu staknila alergijo in bila pri zdravniku naročena ob določeni uri, malce se mi je mudilo in sama pri sebi sem razmišljala, ali bom sploh dobila avtoštop. In sem ga," se zasmeje Dijana, ki ima že v načrtu naslednjo popotniško avanturo – Ferske otoke.

Na vprašanje, ali je kdaj preštela preštopane kilometre, je na koncu odvrnila: "Do številk mi ni mar, pomembno mi je le, da se imam lepo in da čim več doživim."

Za vse, ki vas je Dijanina zgodba prevzela in posledično zaskelel palec ter sanjate o tovrstni avanturah, so v Popotniškem združenju Slovenije pripravili kar nekaj nasvetov, priporočajo pa tudi povezavo do "biblije" štopanja – spletne strani, kjer boste našli ogromno drugih nasvetov in izkušenj drugih štoparjev.