Požar skozi oči naših fotografov

60 fotografij Krasa, ob katerih izgubiš besede. A te niti niso potrebne. Slike povedo vse. To je le nekaj utrinkov sicer več 100 različnih trenutkov, ki so jih v svoje objektive ujeli naši fotografi. Gre za zgodbo grozljive moči matere narave in dobrosrčnosti ljudi, ki so znali ob tragediji stopiti skupaj.

"Bilo je grozno. Videl sem že marsikaj, a to je bilo nekaj čisto drugega. Videli smo moč narave, videli smo majhnost človeka," dogajanje na terenu opisuje naš fotograf Damijan Žibert. "Bil je človek proti naravi in v tej bitki ni imel možnosti."

A ekipam na terenu je nekako, z nadčloveškimi napori, vendarle uspelo ukrotiti to ognjeno pošast, ki je več dni besnela po Krasu. "Vsa čast našim gasilcem – ta človečnost mi je pomenila največ," je dejal Žibert, ki pravi, da ti takšni tereni še dolgo obležijo na srcu. "S fotografiranjem požara na Krasu sem dobil eno dimenzijo več. To je bil eden izmed najbolj pretresljivih terenov do zdaj," je priznal.

Ter tudi, da se je istočasno začel še toliko bolj zavedati, da prihodnost ni samoumevna: "Treba je poskrbeti za naš planet. Sicer ne vem, kaj bo ostalo našim otrokom."

S požarom na Krasu se je te dni pobližje spoznal še en naš sodelavec. A ne le skozi objektiv fotoaparata. Luka Kotnik je namreč tudi prostovoljni gasilec, ki se je v prvi bojni liniji bojeval z ognjenimi zublji. Hvaležen je tamkajšnjemu prebivalstvu. "Lepo je bilo videti, kako hitro in enotno se je odzvalo prebivalstvo."

Prvič je na območje prišel že pred desetimi dnevi, v samem začetku pohoda plamenov. "Takrat je bilo od Trstelja do Cerja vse v dimu in že takrat je bil požar videti ogromen. A če primerjam s preteklim petkom, je bila to nula," se spominja fotograf.

"Oči si moral imeti spredaj, na hrbtu in na straneh, da te ogenj ni ujel nepripravljenega. Pa še vseeno se je to skoraj zgodilo," nam je povedal in dodal, da je bil teren nevaren tudi zaradi neeksplodiranih ubojnih sredstev iz časa 1. svetovne vojne. Eno od njih je razneslo le nekaj metrov stran od našega fotografa.

Opisal je, da je bilo širjenje požara sprva predvidljivo, a da se je začel veter tekom tedna tako nepričakovano obračati, da so preskoki ognja kmalu postali čisto nepredvidljivi. Vsak dan jih je tudi pričakala popolnoma drugačna pokrajina: "Če nek del terena še en dan pred tem ni bil pogorel, je bila lahko slika že naslednji dan popolnoma drugačna."

Ob tem pa so bili na terenu vsak dan tudi fotografi foto agencije Bobo, ki so prav tako v svoje objektive ujeli trenutke, ki jih še dolgo ne bomo izbrisali iz naših spominov.