'Al Balcan!': pohod fašistov, ki je naznanil temne čase za Slovence v Italiji

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob 75. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem namignil, da z italijanskim kolegom Sergiem Mattarello na dan vrnitve Narodnega doma Slovencem nameravata obiskati še nekatera zgodovinska prizorišča, ki so zaznamovala slovensko-italijanske odnose. Že takrat je bilo slišati, da načrtujeta tudi obisk fojb, ki v Italiji veljajo za simbol jugoslovanskih in slovenskih komunističnih pobojev italijanskega prebivalstva.

"Karkoli bova, če bova, simbolno naredila poleg obeležitve 100. obletnice požiga in vrnitve Narodnega doma Slovencem, bova s predsednikom in prijateljem Mattarello sklenila skupaj. Pred tem pa se bom posvetoval z obema manjšinskima organizacijama," je na Twitterju zapisal Pahor in dodal, da glede obiska fojb še "ni nič določeno". 

Pahorjeve besede so bile izrečene in zapisane pred skoraj mesecem dni. Zato smo na predsedniški urad že pred dnevi naslovili vprašanje, ali je vendarle odločeno, kaj bosta počela Pahor in Mattarella. V odgovoru so med drugim zapisali, da bosta predsednika skupaj položila venca k spomeniku bazoviškim junakom in k spominskemu obeležju pri bazoviški fojbi. "S tem skupnim pietetnim dejanjem želita v evropskem duhu in ob medsebojnem spoštovanju odpreti novo poglavje skupne prihodnosti."

Načrti predsednika ne navdušujejo mnogih Primorcev in zamejskih Slovencev. Italijani namreč fojbe izkoriščajo za gradnjo mita o jugoslovanskih in slovenskih zločinih nad italijanskim prebivalstvom, pa čeprav so fojbe, glede na zgodovinske dokaze, za to zelo slab primer. 

Mit so, še preden je to postal, takoj po vojni, oktobra 1945, razbili angleški inženirci, ki so v jamah iskali novozelandske vojake in domnevno ubite Italijane, ki naj bi jih v jašek opuščenega rudnika pri Bazovici vrgli partizani. Kar pa so našli, so bila trupla slovenskih antifašistov in komunistov, trupla nemških vojakov, konjske kadavre, ostanke razbitih vojaških vozov ter truplo usmrčenega vojnega zločinca Maria Fabiana, sicer tudi odgovornega za posilstvo več mladih deklet.   

Bo Slovenija torej pristala na relativiziranje krivic ter zgodovinsko revizijo dogodkov ali bo Italija slovenski narodni manjšini predala nasilno odtujeni Narodni dom brez simbolnih in drugačnih kompenzacij?

12. in 13. julij 1920: provokacija v Splitu, ki je sprožila pogrom v Trstu

Za razumevanje dogodkov v Trstu leta 1920 je treba razumeti zgodovinski koncept tistega časa. Kraljevini SHS in Italija sta bili namreč zmagovalki prve svetovne vojne. To je bil tudi eden od poglavitnih razlogov, zakaj Pariška mirovna konferenca in pogajanja med državama, ki so potekala do junija 1920, niso prinesla odgovora na nerazrešena ozemeljska vprašanja. Italija si je namreč po prvi svetovni vojni prizadevala razširiti meje proti vzhodu, globoko na slovensko in hrvaško etnično ozemlje.

Italija je imela tudi veliko boljši mednarodni položaj, saj sta na Kraljevino SHS pritiskali še Velika Britanija in Francija. Tako je v obdobju, medtem ko je padla v vodo pobuda ameriškega predsednika Woodrowa Willsona in s pričetkom novembrske konference v Rappalu, zavladala visoka napetost med Italijani na eni ter Slovenci in Hrvati oz. Kraljevino SHS na drugi strani. Fašizem pa se je v nacionalističnem ozračju močno krepil in pripravljal na odločilni naskok na oblast.

Vse se je začelo 12. julija 1920, ko sta italijanska oficirja z ladje Puglia v Splitu snela jugoslovansko zastavo in jo odnesla na ladjo. Želela sta jo paradirati kot trofejo. To je razbesnelo prebivalce Splita, ki so na kopnem napadli italijanske mornarje. Italijanski mornarji so nato streljali na obalo, kjer se je zbrala množica, in ubili demonstranta Mateja Miša. Splitski orožniki so vrnili ogenj in padla sta poveljnik ladje ter strojnik. Mednarodna komisija je ugotovila, da so za incident odgovorni italijanski mornarji, vendar pogroma v Trstu in drugih delih Italije, kjer so živeli 'slovansko govoreči' prebivalci, nihče ni zaustavil. 

Dan kasneje, 13. julija, je bilo v Trstu vroče. Na osrednjem trgu se je zbralo več tisoč ljudi, ki so zahtevali maščevanje za ubita mornarja ter javno pozvali k lovu na "nevarne Jugoslovane". V divjanju, ki je sledilo, je bil ubit opazovalec manifestacije in hotelski kuhar, Italijan Giovanni Nini. Govornik na protestu pa je sporočil, da so Slovenci umorili italijanskega državljana. Vest o "slovenskih provokatorjih" je takoj tudi potovala v Rim. 

Razjarjena množica se je nato z vzkliki "Al Balcan, Al Balcan!" odpravila proti hotelu Balkan, stavbi, v kateri je bil tudi slovenski Narodni dom. V stavbi so bili še prostori organizacije Edinost, tržaške hranilnice in posojilnice, slovenska čitalnica in še nekatera prosvetna društva. 

Narodni dom je bil zaprt. Stražilo ga je 410 mož, 250 vojakov, sto kraljevih stražnikov in 60 karabinjerjev. Toda še pred prihodom protestnikov sta iz tretjega nadstropja hotela prileteli ročni granati, odjeknilo je tudi več strelov. Padel je vojaški častnik Luigi Cassano, osem ljudi je bilo ranjenih. 

Vojaki so usmerili cevi proti poslopju in začeli obstreljevanje. Na pomoč jim je priskočila množica, ki je vdrla v stavbo, njene prostore polila z bencinom in jo zažgala. Gasilci se zaradi kljubovanja množice niso mogli prebiti do goreče stavbe, ki je gorela do naslednjega dne. Tako so poleg sodobno opremljenih prostorov zgorele tudi knjige, glasbila in arhivi – ogromen del kulturne dediščine tržaških Slovencev.

"Nad ulico Commerciale ni bilo večera. Požar je bil nad strehami kakor od sonca, ki bi se raztapljalo in krvavelo v mraku. Openski tramvaj je stal; drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadva sta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale z Oberdankovega trga. […] Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: "Viva! Viva!" Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali: "Eia, eia, eia!" In drugi so tedaj zakričali: "Alala!" In trobente gasilcev so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila potem še večja zmešnjava, ker črni možje niso pustili avtomobilov, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok," je o dogodkih zapisal pisatelj Boris Pahor v zbirki črtic in novel Grmada v pristanu.

Skoraj vsem gostom hotela Balkan je uspelo pobegniti, z izjemo Huga Robleka iz Radovljice. S hčerko sta namreč skočila skozi okno in zgrešila rešilno platno. Hugo je pri skoku umrl, njegova hči pa je bila huje poškodovana. 

Goreči Narodni dom množice ni potešil. Tisti dan je bilo napadenih, poškodovanih in uničenih kar 21 poslopij in prostorov slovanskih ustanov v Trstu. Napadli so banke, stanovanja, gostilne, trgovine, knjigarne, odvetniške pisarne, urad in stanovanje delegata kraljevine SHS ter ljudsko šolo srbske pravoslavne cerkve. Dogodke 13. julija 1920 so nekateri zgodovinopisci poimenovali tržaška kristalna noč.

Na pogorišču Narodnega doma je žerjavica sovraštva tlela še precej časa. Dve leti po požigu so na oblast v Italiji prišli fašisti, ki so proti slovenski in drugim slovanskim manjšinam sprožili represivni proces raznarodovanja. Zapirale so se slovenske šole in ustanove, Slovencem je bila odvzeta pravica do maternega jezika, v teku pa je bilo tudi intenzivno politično preganjanje, začinjeno z zaplembami premoženja, izseljevanjem in deportacijami. 

Zanimiv je tudi zapis v skupnem poročilu slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki fašistično pogromaštvo povezuje z globoko krizo liberalne države. Njen državni aparat, ki se je začel spreminjati v fašistično orodje, je namreč pogosto odkrito stopil na stran italijanske skrajne desnice. 

Rapalska pogodba, sklenjena 12. novembra istega leta, je bila velika zmaga za Italijo, ki je dobila velik del slovenskega in hrvaškega narodnostnega ozemlja. Italija je tako dobila Goriško, del Notranjske, Trst, Istro, otoke Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža ter mesto Zadar. Reka dobi status svobodnega mesta (do 1924, ko po rimskem sporazumu pripade Italiji), pol milijona Slovencev in Hrvatov pa tako pride pod Italijo. Ti so v naslednjih dobrih dveh desetletjih postali žrtve fašističnega terorja in zatiranja nacionalne identitete.

SKGZ: Do dejanske predaje bo preteklo še vsaj četrt stoletja

Stoletnica Narodnega doma je spominski dan predvsem slovenske narodne skupnosti in slovenskega naroda, a tudi večjega dela našega mesta, poudarjajo v tržaški Slovenski kulturno-gospodarski zvezi (SKGZ). Po njihovem mnenju bi morali natanko doreči spremljevalne dogodke, da ne bi izničili pomena slovesnosti.

"Letošnja stota obletnica je prvenstveno namenjena spominu na veliki kulturno-gospodarski hram Slovencev in na tragičen protislovenski pogrom s strani italijanskih skrajnih nacionalistov in fašistov. Obenem bo to priložnost za sporazum med različnimi institucijami o bodočih postopkih vračanja Narodnega doma, ki se bodo izvajali v naslednjih letih pod poroštvom predsednikov obeh držav," so zapisali.

Ob tem so opozorili, da je pot vračanja Narodnega doma slovenski narodnostni skupnosti dolga in strma. Začela se je leta 2001 z zaščitnim zakonom, leta 2017 se je nadgradila z mednarodnim dogovorom zunanjih ministrov obeh držav in se zdaj nadaljuje v obliki sporazuma med različnimi vpletenimi institucijami. V SKGZ ocenjujejo, da bo verjetno preteklo več kot četrt stoletja od omembe v zaščitnem zakonu pa do dejanske predaje Narodnega doma slovenski narodni skupnosti.

Deželna predsednica SKGZ Ksenija Dobrila opozarja na stopnjevanje "zlagane retorike" in zgodovinskih manipulacij. "V našem živem spominu so vsedržavni shod skrajno fašističnega gibanja Casapound v Trstu in njihov vsakoletni februarski črni mimohod z baklami po bazovskih ulicah, januarski sprejemi na goriškem županstvu pripadnikov fašističnega oddelka X Mas, redni pojav žaljivih plakatov z logotipom neofašistične organizacije na zidovih šol in naših društev, javna stališča, da so bile fojbe sredstvo za izvajanje genocida nad italijanskim narodom s strani Slovencev in Hrvatov, predvsem pa eksponentno navajanje v sredstvih javnega obveščanja naraščajoče število ubitih pripadnikov italijanskega naroda: od nekaj stotin na desettisoče."

Kot pravi, oblasti dokaj uspešno delajo na stopnjevanju napetosti. Kot primer je navedla objavljanje zgodovinskih fotografij, kjer slovenske žrtve prikazujejo kot italijanske, ter propagandno televizijsko produkcijo, ki partizane prikazuje kot posiljevalce in mučitelje. Poudarila je tudi stališče, ki ga je izglasoval deželni svet FJK, po katerem se ustavi financiranje organizacij, ki zmanjšujejo pojav fojb in izseljevanja Italijanov. 

"Izkrivljanje zgodovine, vzročnosti in posledičnosti dejstev ima jasen namen, da politično odgovornost povojnega nasilja preusmeri na Slovence. Ob tem se namensko spregleduje fašistično zatiranje, škodo in trpljenje, ki jih je naš narod utrpel še zlasti v obdobju 1920–1945. Vse te poteze niso slučajne in strategija pritiska je dokaj jasna. Zadnji dokaz je v Trstu uvedeni občinski praznik ob 12. juniju, nadvse konfliktna odločitev, ki s svojim sporočilom seva daleč stran od pomiritve," je še dodala Dobrila. 

Levica: Dejanje predsednika je zavržno, Italija se ni soočila s svojo preteklostjo

"Ne glede na to, kako prefinjeno skuša predsednik republike svoje dejanje zaviti v všečno tančico sprave, bo s svojim poklonom na najvišji državni ravni priznal več kot sedemdeset let trajajoče težnje italijanskega nacionalizma, da se medvojno in povojno dogajanje interpretira enostransko, revidira zgodovino ter enači fašizem in antifašizem," so zapisali v Levici. Po njihovem mnenju gre za zavržno dejanje, ker je 13. julij 2020 datum, ki obeležuje stoto obletnico fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. 

Fašizem postaja sprejemljiv po celotni Evropi – kot tudi v Italiji, ki se s svojo zgodovinsko travmo ni nikoli soočila in je priznala, opozarjajo v stranki. Tako so pripadniki TIGR uradno še vedno teroristi, prav tako ne želijo objaviti poročila mešane slovensko-italijanske komisije.

"S tem je predsednik Borut Pahor pokazal, kako zelo vseeno mu je za zgodovino, pa tudi za antifašizem. Zaradi lastne samovšečnosti in neusahljive želje biti všeč drugim, bo storil nepojmljivo in nepopravljivo. Skušal bo spraviti nespravljivo: antifašizem s fašizmom. Skušal bo spraviti idejo internacionalizma, svobode, enakosti z idejo rasne nadvlade, zatiranja in sovraštva," so že zapisali v stranki.