Pravice le za okoličane

Odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide je za plenarno zasedanje pripravil novelo zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, ki naj bi izenačila obolele za "azbestnimi" boleznimi, ne glede na to, ali so zboleli na delovnem mestu ali zaradi vplivov v okolju. A člani odbora so v skladu s pripombami vlade pravice, ki bodo pripadale okoliškim prebivalcem, s svojimi dopolnili precej zožili ter jih omejili le na bolnike z mezoteliomom, torej najhujšo obliko azbestnih bolezni.

Novelo zakona je v parlamentarno proceduro vložila skupina koalicijskih poslancev s prvopodpisanim Francem Žnidaršičem (DeSUS). Obstoječi zakon se omejuje le na osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih družbah, ki so predelovale ali skladiščile azbest oz. azbestne izdelke, in na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. Zato so vlagatelji novele predlagali, da se uporaba določb zakona razširi še na osebe, ki so živele v okolju, v katerem so zbolele zaradi izpostavljenosti azbestu.

Vlada je v svojem mnenju zapisala, da zakonski noveli ne bo nasprotovala, če bi predlagatelj jasno opredelil merila za priznavanje pravic okoliškim prebivalcem. Ker v zakonu ni mogoče določiti, v kakšni oddaljenosti od gospodarskih družb je območje še onesnaženo, predlagatelji predvidevajo, da bi bilo treba zdravniške preglede omogočiti vsem prebivalcem Slovenije. Po mnenju vlade je takšna določba preširoka.

V vladi prav tako menijo, da bi bilo najprej treba opraviti raziskave o vplivu azbesta na okolje ter na njihovi podlagi določiti merila in krog možnih uporabnikov. Poleg tega pa bi bilo treba omejiti pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji samo na delavce, saj gre za poklicno bolezen.

Člani odbora so sledili pripombam vlade in sprejeli številna dopolnila, ki so zožila predvidne pravice in s katerimi naj bi bil zakon tudi širše sprejemljiv. Tako je bilo po prvotnem predlogu predvideno, da se pravice do zdravstvene in socialne varnosti po zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom zagotovijo tudi osebam, ki so dejansko prebivale ali opravljale določeno dejavnost v okolici poslovnih družb, kjer se je predeloval ali skladiščil azbest in je bilo to okolje ugotovljeno kontaminirano z azbestnimi vlakni.

Z dopolnitvijo novele pa bodo do teh pravic upravičeni zgolj bolniki z mezoteliomom, ki so zboleli na ozemlju Slovenije. Gre sicer za redko obliko raka popljučnice ali potrebušnice, ki ga skoraj v vseh primerih povzroči azbest in je neozdravljiv. Rešitvi, po kateri se pravice priznajo samo tistim, ki so zboleli za najhujšo obliko bolezni, izvzame pa se vse druge azbestne bolezni, so nasprotovali v opozicijskih LDS, SD in SNS. Žnidaršič je v imenu predlagateljev poudaril, da bi si tudi sami želeli, da bi bili do pravic po zakonu upravičeni vsi azbestni bolniki, a so popustili, saj bi bil sicer zakon v celoti zavrnjen.

Poslanski skupini LDS in SD sta po drugi strani s svojimi dopolnili želeli pravice azbestnih bolnikov v primerjavi s prvotnim predlogom razširiti. Tako bi poleg okoliških prebivalcem pravico do odškodnine priznali tudi zakonitim dedičem pokojnih, kot je pojasnil Ljubo Germič (LDS). Predlagali so tudi, da bi se vzpostavil register oseb, izpostavljenih azbestu, ki bi ga vzpostavil in vodil Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa ljubljanskega Kliničnega centra.

Direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo Marko Štrovs pa je pojasnil, da se odškodnine ljudem, ki so prebivali v okolici gospodarskih družbe, ne morejo priznati, saj ta okolica sploh ni definirana. Poudaril je še, da dediči že sedaj prejemajo odškodnino za umrle azbestne bolnike. Kar pa se tiče registra, bi ta pomenil le dodatno birokracijo in stigmatizacijo teh oseb.

Člani odbora so poleg tega črtali člen, ki je azbestnim bolnikom (tudi okoliškim prebivalcem) omogočal pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Ob nasprotovanju opozicije je Žnidaršič pojasnil, da preostalim kategorijam bolnikov s tem ničesar ne odvzamejo, tistim, ki imajo mezoteliom pa tako ali tako ne delajo več in ne potrebujejo predčasne upokojitve.

Ker je bila vsebina zakona že tako zožena, je Samo Bevk (SD) predlagal, da se sredstva za njegovo izvajanje zagotovijo že v letu 2007. Začetek veljavnosti novele je bil namreč predviden s 1. januarjem 2008, saj v proračunu za prihodnje leto ni predvidenih sredstev za odškodnine. Bevk je pojasnil, da so vložili tudi dopolnilo na rebalans proračuna za prihodnje leto in poslance pozval, naj sprejmejo dopolnilo, s katerim bi prestavili začetek veljavnosti novele na 1. januar 2007. Čeprav se državna sekretarka na ministrstvu za delo Marjeta Cotman s takšnim dopolnilom ni strinjala, so ga poslance na koncu vendarle podprli.