100 avtorjev sedem pravljic ustvarjalo štiri leta

Pred dobrimi štirimi leti je takrat 23-letni Primož Mirtič Dolenec spakiral kovčke in odletel na Finsko. Kot marsikdo, ki se je odpravil po Erasumus izkušnjo, se je tudi on spraševal, kako jo bo predstavil vsem, ki bodo njegova potovanja spremljali od doma. "Zame je bilo to vsekakor nekaj edinstvenega – prvič tako daleč stran od doma za toliko časa, celo prvič sem se peljal z letalom," se spominja. Najprej se je poigraval z idejo vloga, nato bloga, toda kmalu je prišel na idejo o povsem drugačnem kreativnem projektu, pri katerem je potreboval pomoč. 

Na Facebook je objavil zapis o zasnovi projekta. "Želim si napisati otroško knjigo, ki pa bi bila delo več avtorjev. 10 poglavij, 10 avtorjev, vsak nadaljuje zgodbo glede na to, kaj so napisali avtorji pred njim. Tu, v tujini namreč še bolj spoznavam, da je sodelovanje ključ do uspeha. In umetniški prostor je zagotovo tak, v katerem sodelovanja primanjkuje. Zato k sodelovanju vabim tudi 10 ilustratorjev," je med drugim pisalo v objavi. 

Ideja je temeljila na tem, da bi vsak posameznik, ko bi končal s pisanjem, poglavje dvakrat fotokopiral – eno kopijo bi poslal naslednjemu piscu, drugo ilustratorju. Hkrati se avtorji niso smeli podpisati. "Poseben čar projektu doda dejstvo, da tekom celotnega projekta ne veš, s kom sodeluješ, kakšne ideje za nadaljevanje zgodbe je imel prejšnji avtor, kako si je predstavljal že napisano ... Ker človeška domišljija res ne pozna meja, vsak avtor nadaljuje zgodbo, tako, kot jo začuti," je pojasnil. Dodal je še, da se zgodbo piše zgolj in izključno na papir in da uporaba računalnika ni dovoljena. 

Takoj po objavi je ugotovil, da je interes za sodelovanje mnogo večji, kot je sprva mislil. "Prvotno idejo ene knjige smo tako spremenili v tri zgodbe s sedmimi poglavji. Na ta način smo lahko v projekt vključil že 40 ustvarjalcev. Poleg tega se način dela od samega začetka ni bistveno spremenil," pojasnjuje. Po štirih mesecih izmenjave se je za božič vrnil v slovenijo in januarja 2019 vsem zainteresiranim poslal pisma z opisom projekta, prvim ustvarjalcem pa tudi navodila za začetek pisanja (prve tri zgodbe). 

"Iz meseca v mesec sem v poštni nabiralnik prejemal pisma z rokopisi odlomkov ter ilustracijami in pravljični mozaik se je počasi, a vztrajno sestavljal," razlaga. Po dobrem letu in pol so uspešno zaključili prvo fantazijsko zgodbo Sreča na nosu, pol leta kasneje je bila zaključena zgodba na temo begunske problematike Pod skupnim nebom, še dobre pol leta pa je minilo, da so s pomočjo pravljičnih bitij zgradili Gozdno pekarno.

Sedem pravljic o naravi, novem okolju, fantaziji, spoštovanju, upanju, drugačnosti in ljubezni

Po skoraj treh letih ustvarjanja je zbral ekipo najbolj zagretih ustvarjalcev, med katerimi so bili trije iz pisateljskih in trije iz ilustratorskih vrst. "Malo za šalo, malo zares, smo se poimenovali Pravljičnih sedem," pravi Mirtič Dolenec. 

Po nekaj srečanjih so se strinjali, da bi morali zgodbe objaviti, saj podobnega projekta v Sloveniji in tudi širše še ni bilo. Ker je vsako zgodbo pisalo sedem pisateljev, ilustracije pa je dodalo sedem ilustratorjev, so se odločili, da bi zbirko treh zgodb poimenovali kar Pravljičnih sedem. 

Toda kmalu so se začeli spraševati, če ne bi bilo bolj smiselno ustvariti tudi sedem pravljic. "Po skoraj treh letih od začetka pisanja prvih zgodb se mi je ta ideja sprva zdela precej utopična, a optimizem ostalih članov ekipe mi je vlil nekaj upanja, da bi se naš plan lahko uresničil," se spominja sogovornik, ki je pojasnil, da so nato naredili obsežno akcijo "rekrutiranja" ustvarjalcev. "In odziv je bil zopet neverjeten," je dodal. 

"Mesta so se iz dneva v dan polnila, kmalu nas je bilo 50, 60, 70 in danes nas je v projekt Pravljičnih 7 vključenih že 100," je ponosen. Dodatno težo projektu doda dejstvo, da so se mu pridružili tudi umetniki izven slovenskih meja. Poleg Slovenije so se odlomki in ilustracije ustvarjali še v šestih evropskih državah: Avstriji, Finski, Franciji, Italiji, Nemčiji ter Veliki Britaniji. "Očitno je bila naša pravljična sedmica res izbrana z razlogom," je dodal. 

Med njimi so tako posamezniki, ki so se z literarno-umetniškim ustvarjanjem srečali prvič, spet drugi to počnejo kot hobi, za tretje pa ustvarjanje predstavlja temeljni vir preživljanja. Vse tri skupine kljub različnosti povezuje ogromno srce in želja, da delček svojega talenta darujejo v dober namen.

Pa vsebina pravljic? Mirtič Dolenc preveč podrobnosti ni želel razkriti, je pa povedal teme, ki so bile poslane ustvarjalcem in na podlagi katerih so potem zgodbe nastajale. To so: narava, v novem okolju, fantazija, spoštovanje, nikoli ne obupaj, drugačnost in ljubezen.

Prodali so že več kot četrtino od 1000 izvodov knjige

Za tisk 1000 knjig so s pomočjo donatorjev zbrali približno 7000 evrov. "Še nekaj tednov pred tiskom smo bili prepričani, da nam bo uspelo natisniti zgolj 500, a so v fundaciji dali res vse od sebe in v nekaj tednih priskrbeli manjkajoča sredstva, tako, da smo lahko natisnili vseh 1000 izvodov," je pojasnil sogovornik. Pri izidu jim je pomagala Fundacija ALJAŽEV kRAJ.  "Izjemno hvaležni smo, da so si ob obilici svojih humanitarnih projektov vzeli tudi čas za našega in z raznoraznimi akcijami poskrbeli, da smo projekt pripeljali do srečnega konca," je hvaležen Mirtič Dolenec.

"Prvi knjigi sva kupila s kolegico Emo Nunar, ki je poskrbela za celotno oblikovanje in prelom knjige, nato so svoje izvode Pravljičnih 7 kupili člani fundacije, zatem pa so sledila že prva naročila ustvarjalcev projekta," je povedal in pojasnil, da so se glede na dobrodelnost projekta odločili, da knjig ne bodo podarjali.

Zaenkrat so prodali že več kot četrtino naklade, s čimer so izredno zadovoljni. "Trenutno je naša največja želja predvsem ponesti besedo o projektu v svet in jo tako predstaviti širši publiki, ki bo, upajmo, spoznala veličino projekta in njegovo humanitarno noto," pravi. Knjiga, ki jo je možno kupiti tudi na njihovi spletni strani, stane 29,9 evra. 

V začetku meseca julija jim je podporo projektu s svojim častnim pokroviteljstvom izkazal tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. "Častno pokroviteljstvo predsednika pomeni, da predsednik spodbuja naše ideje, se zavzema za stvari, s katerimi se ukvarjamo in podpira naša prizadevanja. Gospod predsednik, najlepša hvala za izkazano zaupanje," je hvaležen Mirtič Dolec. 

Kaj pa pravijo ustvarjalci?

Svoj odtis je na 248 straneh pustilo več kot 100 ljudi, ki so pisali ali risali. "Najmlajši so bili srednješolci, med najstarejšimi pa sigurno tudi že kdo v penziji," pravi Mirtič Dolenc. Luka, ki je ustvarjal v Veliki Britaniji, je za projekt, ki takrat še ni imel imena in jasne strukture, izvedel, ker sta s Primožem v preteklosti že sodelovala pri kreativnih projektih. "Nemudoma sem se mu pridružil, saj je šlo za izvirno idejo z dobrodelnim namenom, kar je vedno dobra podlaga za združevanje ljudi. In tudi tokrat se je izkazalo, da kar zraste na Primoževem zelniku obrodi sadove, ki pričarajo nasmešek in žar v očeh tako otrok kot odraslih, ki so po srcu še vedno vsaj malo otroci," je povedal. 

Prav na začetku, ko so iskali ideje za teme zgodb, se je projektu pridružila tudi Hana, ki je ustvarjala v Avstriji. "Ideja sodelovanja, kjer ne veš čisto, kaj boš dobil, ima sama po sebi kanček pravljičnosti. Kakšna bo zgodba, kako se bodo zlili vsi različni načini pisanja in risanja. Neznano in zanimivo. Kolaži sami po sebi so vznemirljiva in posebna oblika umetnosti. A, ko se z lepo zgodbo in ilustracijo posvetiš težjim temam in jih tako približaš širšemu ljudstvu nastane nekaj res čarobnega in pomembnega. S svojo ilustracijo najraje ustvarjam srečo, k izhaja iz moje ljubezni do pokojnega bratca Bora. Ker ljubezen je ta magija, ki jo premore naš svet ni ljubezen moramo deliti," pravi. 

Kolaž je nastajal še v Nemčiji, v Italiji je sodelovala zamejska Slovenka, svoj del pa sta prispevala tudi Finka in Finec ter dva Francoza. "Njima sem besedilo prevedel, da sta lahko razumela in ilustrirala. Pri tem ni bilo nobenih težav, vse je teklo gladko," je pojasnil sogovornik in dodal, da so priložnost za sodelovanje omogočili prav vsakemu, ki je izkazal željo po ustvarjanju. 

"Zapolnili smo vsa ilustratorska mesta, ostal pa je prostor še za enega pisatelja. Sprva nisem bil prepričan, če želim k projektu pristopiti tudi kot pisatelj enega od odlomkov, a tukaj se je priložnost ponudila kar sama od sebe. Odločil sem se, da se pridružim pisanju kot zadnji pisatelj projekta. In tako sem s pisanjem zadnjega odlomka, zadnje, sedme zgodbe na temo ljubezni, postavil simbolično piko na i vseslovenskemu literarno-umetniškemu projektu Pravljičnih 7," je povedal. 

Ves denar prodanih knjig bo šel tistim, ki najbolj pogrešajo bližino bližnjih

Kot pojasnjuje Mirtič Dolenec, je bil projekt že od samega začetka dobrodelno naravnan. Ker je v Sloveniji ogromno društev z odličnimi humanitarnimi programi, je bila izbira društva, ki bi mu namenili celoten izkupiček od prodaje knjig, težka, pravi. "Na koncu smo se strinjali, da sredstva in tolažbo namenimo tistim, ki najbolj pogrešajo toplino bližnjih. Gre za slovensko društvo Hospic in njihov program Tabor Levjesrčni," je ponosno povedal. 

"Na srečo, se z izgubo bližnjega sam nisem srečal. Je pa žal imelo to izkušnjo precej oseb, ki so meni blizu in verjetno so prav njihovega zgodbe in procesi žalovanja ključno vplivali na to, da smo se na koncu odločili za sodelovanje s Slovenskim društvom Hospic," je odgovoril na vprašanje o tem, zakaj prav Hospic. 

Slovensko društvo Hospic izvaja program žalovanja otrok in mladostnikov po izgubi bližnje osebe, ki je prilagojen starostni skupini med 5. in 17. letom. S programom nudijo otrokom in mladostnikom podporo v žalovanju. Staršem in skrbnikom pa hkrati pomagajo razumeti posebnosti ob žalovanju odraščajočih ljudi. "V društvu Hospic so bili nad našim projektom navdušeni in tako predlog o medsebojnem sodelovanju sprejeli odprtih rok," pravi Mirtič Dolec.

Radmila Pavlovič Blatnik, strokovna delavka iz Hospica, pravi, da so hvaležni vsakemu darovalcu, tudi avtorjem zbirke Pravljičnih 7. "Sredstva namenjamo rednim podpornim in ustvarjalnim delavnicam za žalujoče levjesrčne otroke po odborih po celotni Sloveniji in za Tabor Levjesrčnih, katerega pripravimo vsako leto," je dejala in pojasnila, da organizirajo tudi posebna srečanja žalujočih po taboru ali prednovoletna srečanja, kjer žalujočim družinam omogočajo, da se povezujemo na lokalnem ali tudi nacionalnem nivoju. "V zadnjih dveh letih se posvečamo z rednimi podpornimi delavnicami oz. vikendom za žalujoče tudi mladim od 18–28 let, ki do sedaj niso bili opaženi," je še dodala. 

Pravi, da sta smrt in žalovanje pri nas še vedno tabu temi, a da spregovoriti o smrti pomeni spregovoriti o življenju, saj smrt predstavlja njegov naravni del. "Ne bojmo se tega storiti tudi z našimi najmlajšimi, kajti z molkom in izogibanjem temi otroka ne bomo zaščitili, temveč prispevali morda k še večjemu občutku strahu in nezaupanja, ki sta ob izgubi že tako prisotna," razlaga. 

Pojasnila je tudi, da so lahko tudi knjige in filmi vodilo k pogovoru otrok z odraslimi. "Otroku nudijo uvid v naravne procese minevanja in občutke, ki so povezani z žalovanjem. Vsako leto podpremo, priporočamo in dobimo v dar za deljenje nove in nove knjige na te pomembne teme, ki se jih otroci ne izogibajo, le starši oz. odrasli imamo včasih zadržke in želimo otroka zaščititi pred temami, ki so življenje samo," je povedala. 

"Če jih ignoriramo, otroci ne morejo povezati tega, kar čutijo v sebi in tega kako reagirajo odrasli. Otrok čuti, da njegova čustva niso dovoljena in se odmakne od njih. Tisto, kar otrok, ki se sooča z umiranjem in žalovanjem potrebuje, je občutek varnosti in sprejetosti, da sprejmemo njegova čustva, pa čeprav je jezen, obupan, žalosten ali otopel. Pomembno je, da dajemo na otrokova vprašanja čimbolj neposredne, jasne in odkrite odgovore, hkrati ko sprejemamo lastno nemoč," je pojasnila.