Praznik Vseh svetih se po tradiciji združi z obiskom pokopališč in molitvijo za pokojne tako v Cerkvi kot na pokopališčih.
Cerkev se je sprva spominjala svetih le z javnim čaščenjem mučencev; kasneje so se jim pridružili svetniki, ki niso bili mučenci. Število mučencev je zlasti v Dioklecijanovi dobi zaradi preganjanja kristjanov tako naraslo, da ni mogel imeti vsak svojega godovnega dne. Zato se je cerkev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj. Tak dan je bil od začetka 7. stoletja naprej v Rimu 13. maj, dan posvečenja starega rimskega Panteona v Cerkev Device Marije in vseh mučencev. Dobrih 100 let kasneje je Gregor III. posvetil v baziliki sv. Petra poseben Oratorij (molilnico) med drugim vsem pokojnim mučencem, spoznavalcem in popolnim pravičnikom.
S tem je bil praznik Vseh svetih že nakazan. Za 13. maj so prihajale v Rim množice romarjev. Izkazalo pa se je, da v tem času primanjkuje v Rimu hrane tako za domačine kot za romarje, zato je prestavil Gregor IV. praznik na 1. november. Število vernikov je poleg tega tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Ljudje so bili prepričani, da na ta dan duše rajnih sedijo na grobovih in gledajo, kdo jih obišče. Ponekod so kadili z brinjem, češ da ta dim vernim dušam dobro dene.
Iz Rima se je praznik Vseh svetih prenesel v Francijo, Španijo, Nemčijo in kmalu tudi k nam. Vsi sveti so bili edini verski praznik, ki je ostal dela prost dan v bivši socialistični Sloveniji, le da je spremenil ime v Dan mrtvih.
