Martinovo je jesenski zahvalni praznik predkrščanskega izvora z obrednimi slavji pastirjev, ki so bila zahvala za uspešno pašo in blagoslov. Ob martinovem so v preteklosti martinovali, kar je pomenilo proslavljanje zlasti vinskega pridelka s pojedino, ta običaj pa se je ohranil tudi v sodobnost. Po tradiciji so ponekod po pojedini na mizi puščali hrano in vino, v čemer raziskovalci vidijo sledi predkrščanskega verovanja v vračanje duhov prednikov. Obredna jed je bila večinoma gosja ali puranova pečenka, ki je na mizi tudi pri današnjih martinovanjih. Po ljudskem izročilu je god sv. Martina jesenski pust, mošt pa se tega dne spremeni v vino, zato zlasti v vinorodnih krajih pojedine združujejo s krstom in pokušanjem novega vina. Ob martinovem je bilo ob koncu paše jesensko praznovanje pastirjev. Na ta dan so v 19. stoletju po hišah hodili otroci, ki so dobili v dar obredno pecivo.
Z legendo, po nastanku mlajšo, po kateri so svetnika izdale gosi, so skušali razložiti upodobitve gosi, dodane njegovim podobam. Po eni od legend je sv. Martin spremenil vodo v vino kakor Kristus v Kani galilejski. Je priprošnjik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev. Njegovo čaščenje je na slovensko ozemlje prišlo pod frankovskim vplivom. Verjetno je nadomestil keltsko božanstvo.
Sv. Martin se je rodil leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju, na Ogrskem. Bil je iz vojaške družine. Po nekaj letih vojaške službe je bil posvečen v mašnika, v mestu Poitiers je ustanovil prvi samostan na francoskih tleh in bil kmalu izvoljen za škofa v mestu Tours. Umrl je leta 397.
