Srečanja predsednikov srednjeevropskih držav so od začetka leta 1993 namenjena neformalnim pogovorom o vključevanju držav nekdanje vzhodne Evrope v Evropsko unijo in Nato. Letošnje je bilo največje, vendar hkrati tudi prvo, ko je celo gostitelj že pred začetkom razglabljal o tem, da se je znašlo v krizi.
"Po teh devetih srečanjih bo potrebno temeljito premisliti, kakšna je njihova prihodnja vloga glede na to, da so njihovi temeljni cilji, zaradi katerih je do teh srečanj sploh prišlo, v večji meri že uresničeni. Prav tako danes ni več mogoče govoriti, da ločnica med nekdanjo politično vzhodno in zahodno Evropo poteka po srednji Evropi," je pred srečanjem poudaril predsednik republike Milan Kučan.
Dvomom naj bi se pridruževala večina predsednikov držav s prvih srečanj, ki so že članice Unije ali Nata, ali pa tik pred tem, zato pa so nad vrhom toliko bolj navdušene od evroatlanstkih organizacij še krepko oddaljene države z vzhoda in Balkana. Uspešna in odmevna so bila tako predvsem dvostranska srečanja, največ sta dosegla jugoslovanski in hrvaški predsednik, ki sta se v skupni izjavi o odpravi vizumov zavzela za vnovično brisanje meje med nekdaj sovražnima državama.
"To je skratka nekaj, kar lahko dobimo s takim neformalnim srečanjem, kjer ni aparata, institucij, velikih sredstev. Predsedniki se srečujejo enkrat na leto in menim, da je ta vrsta neformalnega sodelovanja zelo plodna," je na srečanju povedal jugoslovanski predsednik Vojislav Koštunica.
Vendar pa je 16 voditeljev preprosto preveč za konkretno debato, ki bi z enako težo zadevala prav vse za mizo. Kot je poudaril avstrijski predsednik Thomas Klestil, je skupina zelo heterogena, saj so v njej članice Nata, EU, kandidatke prvega, drugega in tretjega kroga širitve.
Kaj smo si torej kupili z grobo rečeno piknikom za najmanj pol milijarde tolarjev? Glede na to, da je samo varnost požrla 430 milijonov, bo račun nedvomno še višji. Slovenci so bili o dogajanju na Gorenjskem ta konec tedna dobro obveščeni, vendar najbrž bolj zaradi zapor cest kot zaradi vsebine srečanja.
Sodeč po odmevnosti v tujih medijih je bila Slovenija deležna bolj skromne promocije, kar je bil eden od glavnih namenov, treba pa je priznati, da je bila organizacija brezhibna. Tudi zato najbrž med državami ni posebnega rivalstva za prirejanje srečanj, kar potrjuje dejstvo, da se bo naslednje leto, ko bo srečanje ponovno v Salzburgu, med dvakratne gostitelje - poleg Slovenije in Madžarske - vpisala še Avstrija.
Čeprav ima potrebno infrastruktruro za organizacijo večina sodelujočih držav, se zdi, da se je otepajo, češ preveč denarja za premalo muzike. Za zdaj se je opogumil le hrvaški predsednik Stipe Mesić in za vrh leta 2004 napovedal kandidaturo Brionov.