'Prebral sem deset strani knjige, pa nisem vedel, kaj sem prebral'

Problem tega je ker je današnja mularija od rojstva priklopljena na naprave, katere vse počno namesto njih zaradi česar jim padata ne-le koncentracija in spomin, ampak tudi tekmujejo samo za pozornost in ugled. Žal je čedalje več funkcionalno nepismenih oseb, da o ostalih kreljotih ne govorimo. Mulec ti danes operira z le okoli 100 besedami, medtem ko smo mi še pred dobrimi 25leti operirali v ulični oziroma kmečki govorici z okoli 1000 besedami brez kakršnihkoli pripomočkov. Virtualni svet je popolnoma uničil otroke in jih žal naredil slabše od neandertalcev.

Take probleme sem imel in jih imam še danes, samo da jaz ne pozabim na 10 strani ampak že na drugi, kaj je pisalo na prvi... ga zastopim kako je in je težava ker se je problem učit in je potrebnih veliko več časa in napora, da se naučiš, kot nekdo ki ima dober spomin... Truditi se je treba in djati use od sebe da ti lahko uspe... Želim mu čim več uspeha v življenju in čim manj problemov z boleznijo. Srečno Urh

Na srečo so že našli disleksijo za zdravilo. :-P

Urhu in Aleksu želim veliko uspehov v življenju, da bi vse težave premagovala in dosegla poklic, ki si ga želita! Vse se da, če se hoče, ob pomoči dobrih ljudi. Srečno!

Najbolj žalostno pa je, da se takih in drugačnih duševnih motenj v šoli dejansko niti ne odkrije, saj se takšne otroke v 99% primerih enostavno etiketira, da so leni ali pa pač nesposobni. Z otroci se učitelji v šolah sploh nočejo ukvarjat in nenehno poudarjajo, da so oni tam zato, da jim v glavo ubijejo kup brezveznih in nepotrebnih podatkov, starši pa tudi niso dosti boljši, saj večina novodobnih staršev dela od zore do mraka, tako da ima otrok mogoče res eno ali dve igrače več, nima pa več nobene ljubezni, vzgoje in tudi od njih ne dobi potrebne pozornosti, ki bi si jo tisti s takimi težavami zaslužil

Poznam kar nekaj ljudi z doktorati, ki so stari nad 55 let, takrat še ni bilo disleksije, ki so mi povedali, da sedaj preko otrok spoznavajo, da imajo tudi sami težave z zamenjevanjem črk in števil, da med pisanjem pomešajo črke in številke, branjem, da morajo brati bolj počasi, da se jim na predavanjih redno ˝fecla˝ jezik... Nauk zgodbe, s trdim delom se da sebe natrenirati do te mere, da okolica ne opazi napak. Če veš kje delaš napake, greš popravljati za sabo, in to je to. Dejstvo pa je, da je sedaj šolstvo postalo izjemno rigorozno, gimnazijce se preferira, ostale zanemarja, kar je zelo narobe, in s tem dobimo avtomehanika, ki ne razume dobro navodil za uporabo ali kaj podobnega. Baje imajo ljudje s takšnimi motnjami en del možganov drugačen od tistih, ki nimajo teh težav, vendar se da z vajo zelo veliko izboljšati. Če bi zmanjšali obseg snovi in bi se delalo na treningu možganov, da bi vsem bolje funkcionirali, potem bi se te razlike precej zmanjšale. Moje mnenje. Morali bi narediti oceno, kaj je nujno znanje, kaj ni tako nujno znanje in tem otrokom zmanjšati obseg na nujno znanje, zraven pa namesto nenujnega znanja delati treninge možganov, da izboljšajo svojo težavo. Zase vem, da če sem hudo utrujena, da bom besede in števila prebrala narobe, sam mislim, da je to bolj stvar oči, ker mi oči ne ˝drsijo˝ po besedi ali številki ampak se mi fokusirajo v eno točko in potem se mi zgodi preskok na tretjo ali četrto črko oz. številko, vmes pa zmanjka.

MA to ni nič tazga, sem imela sošolca, k je bil dislektik, čist pameten, zdej je zaposlen programer in mu gre super.

predlagam da gre med politike oni ravno tako veliko govorijo in ne vedo kaj prav tako nikoli ne pridejo do konca če ravno se samo ponavljajo

Iz izkušenj povem da je 90% kriv šolski sistem v tej državi in učitelji. Dislektik al tist, ki ima diskalkulijo (ali pa oboje skupaj) se mu možnosti, da napreduje skoz osnovno šolo normalno, avtomatsko zniža in tudi to po večinih primerov učitelji vidijo kot lenobo/neznanje/...in še marsikaj in ko tak otrok končno konča osnovno šolo z povprečnimi ocenami ter kakšnim popravnim izpitom se niti ne more vpisat v malo bolj ozaveščeno srednjo šolo/gimnazijo in je potem dobesedno potisnjen v tisto 4 leto ali 3+2 poklicno srednjo šolo in tam dobesedno zgnije od odnosa učiteljev, ki jih imajo do učencev ... upam da za naslednje generacije se bo ta šolski sistem spremenil tako, da se bo prilagodil tudi otrokom in najstnikom z disleksijo in diskalkulijo ker resno ne želim nobenemu, da ima samo slabe spomine na šolske dni ter, da iz šole pridobi znanje in ne neznanje.

Disleksija ni nobena motnja!To je pac drugacno dojemanje sveta.Ce je vecina nima,se ne pomeni,da je vecina kaj vec,kot povprecna.Dislektiku so naceloma bustveni bolj inteligentni od idsalih,likovno izrazanje,elokventnist,racunanje na pamet,hitrost idlicanja in pomnenja....vse je na velikovusjem niviju.Zal basa osnovna sola,kijer so ucutelji sposibni uciti le pivorecne itroke,vsem ostalim ne da moznoste,izstopajoce boljsim,pa sploh nez

Tudi sam sem imel podobne težave, ampak so me v osnovni šoli imel za zaostalega učenca, po domače povedano mal neumneg*a.

Drugače so pa to čisto normalno razviti, pametni otroci, morda nadarjeni za marsikaj, vendar se jim je potrebno posvetiti, jim pomagati, brati učno snov ....

Slovenska družba je v totalnem moškem spolovilu. Politika ne naredi nič da bi pomagala Urhu, ali Aleksu, naredi pa čisto vse, da bi pomagala: Zidarju, Črnigoju, Zemljariču.... Zmetali so milijarde kot darilo požrešnim, par sto tisoč evrov za izobraževanje strokovnega kadra pa se ne da zagotoviti. 60 let je to deželico vodila komunistična camarilla in še 27 let jo vodijo njeni mladiči.... Nič se ni spremenilo.....

Poznam primer, ko učiteljem niti na pamet ni prišlo, da ima otrok disleksijo, ko še v šestem razredu ni zmogel brati. Verjetno so ga imeli za neumnega. In vse priznanje učiteljem, ki to težavo hitro prepoznajo in se z otrokom na vse načine trudijo.

Neumnih komentarjev je vedno na pretek. Vendar pa je nujno biti objektiven. Starši, ki imajo otroka s takšno motnjo so to dolžni povedati učitelju, kajti le na ta način se bo učitelj lahko poglobil v otrokov problem in mu pomagal po najboljših močeh. S starši je nujen pogost kontakt in iskanje različnih poti, kajti rešitev se vedno najde in to izključno v sodelovanju. Je pa še en problem, ki ga morajo upoštevati starši. Disleksija je motnja, s katero bo otrok živel celo življenje, zato ne gre od njega pričakovati rezultatov kot pri otrocih brez te motnje. Torej, najprej je potrebno, da starši razčistijo pri sebi in prevzamejo vlogo otroku pomagati, ne pa ga potiskati k doseganje rezultatov, ki mu niso kos. Dovolj je poti, ki obidejo motnjo in se pokažejo sposobnosti takšnih otrok. Kjer je volja je tudi pot, a le z veliko mero potrpežljivosti in realnega pogleda.

današnji učitelji sploh niso več sposobni učit in učencem pomagat ker je ogromno snovi ki jo je treba odpredavat in časa za učence ni. osnovna šola polni glave z veliko preveč "osnovami". in ker ne dojemajo vsi enako hitro in dobro kot drugi učitelj nima izbire kot da gre dalje z snovjo nakar se zgodi da se morajo doma otroci učit sami oz z starši. šola je izgubila primarno funkcijo. ko imajo pa enega ki je disleksičen je pa sploh konec. je prepuščen sam sebi večinoma ker učitelji sploh nimajo posluha za njih ker je treba pač z snovjo naprej. in na tem portalu je kar nekaj disleksičnih piscev članka katerim se noben ni posvetil