Resno družboslovje, ne moralistični zdravi razum, odstira podnebni problem

Kot pogosto velja za naivna vprašanja, natančno razmišljanje in uvidi sodobnega družboslovja s teorijo iger na čelu hitro pokažejo, da so predpostavke, iz katerih takšna vprašanja izhajajo, precej nesmiselne. V svoji novi knjigi z naslovom Cooperation and Social Justice slavni levičarski filozof Joseph Heath govori o razlagalnih obratih. Razlagalni obrati so ena najpogostejših ločnic med vsakdanjim, laičnim razumevanjem in specializiranim, znanstvenim razumevanjem. Zgodijo se, pravi, kot posledica odkritij ali teoretskih uvidov, ki ne spremenijo naših specifičnih razlag dogodkov, marveč spremenijo naš temeljni občutek o tem, kaj sploh mora biti razloženo. Heath to ponazori s fizikalnim primerom. Zdravi razum nam pravi, da so premikajoči objekti nagnjeni k zaustavitvi in da se zato lahko dalje premikajo zgolj, če jih zunanja sila poganja naprej. Toda znanstveni uvid Isaaca Newtona to idejo obrne, saj njegov prvi zakon gibanja pravi, da so premikajoči objekti nagnjeni k nadaljnjemu premikanju – razen če jih nekaj ne ustavi. Če to sprejmemo, se naš temeljni občutek o tem, kaj je sploh treba v fiziki razložiti, obrne. Gibanje ni več uganka; spremembe v smeri ali hitrosti gibanja postanejo tarča razlaganja.

V družboslovnem kontekstu (in s podnebnimi spremembami v mislih) je kolektivno delovanje v velikih, anonimnih družbah dober primer, na katerem lahko ponazorimo razlagalni obrat. Zdravi razum nam pravi, da če ima skupina ljudi kolektivni interes glede doseganja nečesa (denimo zaustavitve izpustov toplogrednih plinov), bo ta skupina tipično delovala kolektivno in uspela zasledovati skupni interes. Od tod tudi zgoraj omenjeno naivno razburjanje, kako je možno, da se takšno domnevno spontano in enostavno kolektivno delovanje še ni zgodilo v primeru podnebnih sprememb.

Toda znanost to logiko obrne na glavo. Uči nas, da v spontanih razmerah obstajajo močni razlogi, da skupki ljudi (sploh ko gre za velike skupine nepoznanih ljudi z bežnimi, neponovljivimi stiki) ne bodo zasledovali cilja, ki je sicer v njihovem skupnem interesu. Kolektivno delovanje v takšnih razmerah je v resnici redko in nenavadno. Zato, kot pravi Heath, niso neuspehi sodelovanja to, kar moramo razložiti, marveč postane uspešno kolektivno delovanje uganka. Naš zmotni zdravorazumski občutek izhaja iz posebnih razmer sodelovanja v pleistocenskem evolucijskem kontekstu človeštva, kjer so bili naši predniki naseljeni v izjemno majhnih skupnostih lovcev in nabiralcev, v katerih so vsi poznali (in sankcionirali) vse člane. Preprosti logiki t. i. sorodstvenega altruizma in recipročnega altruizma elegantno razložita, zakaj je bilo kolektivno delovanje takrat res enostavno, saj so bili individualni in kolektivni interesi ljudi močno prepleteni, ne pa ločeni ali celo navzkrižni – kar je danes v zelo drugačnih družbenih razmerah žal pogosto.

Vprašanje torej ne sme biti: Kako je možno, da vsem preprosto ne uspe stopiti skupaj in v kratkem rešiti podnebnih sprememb? Z vidika družboslovja je to skrajno naivno in neproduktivno vprašanje, ki izhaja iz napačne predpostavke o naravi človeškega obnašanja in ki (zato) ne načenja prave razlagalne uganke in hkrati ne bo rešilo zagate, v kateri smo. Vprašanje mora biti: Glede na kronične probleme kolektivnega delovanja s strukturnim izvorom, kaj lahko storimo – predvsem, kaj lahko stori močni akter v obliki države –, da bodo individualni interesi Slovencev (ali Američanov ali Kitajcev) dejansko bolj poravnani z našim kolektivnim interesom glede podnebnih sprememb? To vprašanje zadene v srce dejanske težave, s katero se soočamo, in namiguje k odgovoru, ki jo bo resnično razrešil.

Tako pridemo nazaj k vprašanjem z začetka kolumne. Zakaj se še nismo naučili? Zakaj se ne obnašamo, kot bi se morali? Odgovor je, prvič, da smo se pravzaprav že naučili. Velika večina prebivalstva po celem svetu, vključno s Slovenijo, že leta zelo dobro ve, da se antropogene podnebne spremembe dogajajo in da so nevarne. Okoli 85 odstotkov prebivalstva v tipični državi verjame v podnebne spremembe, okoli 72 odstotkov podpira podnebne politike in okoli 65 odstotkov vidi situacijo kot urgenten problem. Nobene prevladujoče lažne zavesti ni.

Toda, drugič, to ni pravo vprašanje. Problemi kolektivnega delovanja, v katere smo strukturno ujeti ljudje, obstajajo in nam delajo težave tudi v primeru visoke informiranosti o podnebnih spremembah. Dokaj dobro smo informirani, da je zaustavitev podnebnih sprememb v našem kolektivnem interesu. To žal nima veliko opraviti z dejstvom, da so naši praktični, vsakdanji individualni interesi – interes po poceni energiji in hrani, interes po hitrem in udobnem prevozu ali letenju, ko gre za službeni oziroma turistični premik itd. – v navzkrižju z omenjenim kolektivnim interesom; in ker prvi običajno precej bolj motivirajo povprečnega človeka k vedenju kot slednji, imamo težavo.

Naj podkrepim svojo poanto z nekaj podatki. Pred kratkim je bila v reviji Science Advances objavljena študija učinkovitosti podnebnih intervencij na človeška prepričanja in obnašanja (vzorec zajema 60.000 ljudi iz 63 držav). Študija je eksperimentalno preverjala učinke tipičnih intervencij, kot so denimo: (a) informiranje ljudi o tem, kako imajo lahko kolektivne akcije uspešne in močne učinke na reševanje globalnih težav; (b) informiranje, kako nevarne so podnebne spremembe za usodo narodov, iz katerih prihajajo sodelujoči; (c) informiranje, da se 99 odsotkov specializiranih podnebnih znanstvenikov strinja, da se planet segreva predvsem zaradi človeške dejavnosti; (č) zastraševanje sodelujočih z (resničnimi) dejstvi, uokvirjenimi na posebej grozeč način, vzetimi iz resničnih medijskih novic in kolumn, o nevarnostih podnebnih sprememb; (d) pozivanje ljudi k sprejemanju kolektivnih norm in sodelovanju v skupnostni akciji itd.

Ugotovitev študij je več. Za naš namen sta ključni dve. Prvič, večina intervencij med sodelujočimi ni povečala njihovega (povečini že tako zelo visokega) prepričanja v resničnost podnebnih sprememb. Tistih nekaj, ki je imelo pozitiven učinek, je bilo po velikosti zelo skromnih (povečanje prepričanj s 87 odstotkov v kontrolni skupini na okoli 88 odstotkov v eksperimentalnih). Drugič in pomembneje, nobena od intervencij ni pozitivno vplivala na pripravljenost sodelujočih, da bi se dejansko v praksi obnašali skladno s svojimi okoljevarstvenimi prepričanji. Mnoge intervencije so celo nekoliko zmanjšale akcijo sodelujočih. Najbolj negativno na obnašanje je delovalo zastraševanje oziroma moraliziranje.

Ključne lekcije modernega družboslovja se potrjujejo: razkoraki med individualnimi in kolektivnimi interesi so resni, vplivni in nerazrešljivi z golim moraliziranjem. Enako velja za razkorake med golim prepričanjem oziroma namero za obnašanje (verjamem, da moramo biti okoljsko odgovorni) in dejanskim obnašanjem (bom res zato bojkotiral polete, opustil meso in zamenjal avto). Človeško vedenje je precej bolj zapleteno, kot pa namiguje zdravi razum.

Kaj vse to pomeni za nas in prihodnost podnebnih sprememb? Je vse izgubljeno? Presenetljivo, ne. V zadnjem desetletju se je zgodila cela vrsta družbenih in tehnoloških sprememb, zaradi katerih so natanko naši individualni interesi začeli postajati bolj poravnani z našim kolektivnim interesom, kar je opazno omililo problem kolektivnega delovanja, v katerem smo tičali. Če se bodo te spremembe nadaljevale, bo lahko 21. stoletje postalo precej manj grozeče, kot je trenutno, in še toliko manj, kot se je zdelo okoli leta 2010.

Leta 2010 so bile standardne (in takrat pravilne) napovedi, da se bo ozračje do leta 2100 segrelo za približno 4 C. To bi bilo absolutno katastrofalno. Današnje standardne napovedi so, da bo segrevanje, če ne izvedemo dodatnih podnebnih politik (ki so trenutno zgolj napovedane), znašalo približno 2,6 C. To nikakor še ni dobro, a kaže na dokajšen napredek v primerjavi z letom 2010. Napredek se je v veliki meri zgodil zaradi veliko strožjih (a še ne dovolj strogih) regulacij, zaradi širitve davka na ogljik (ki pa še ni dovolj razširjen in visok) in zaradi vrste na tehnologijo vezanih sprememb, kot sta denimo veliko večja učinkovitost in cenovna konkurenčnost sončne in vetrne energije v primerjavi s fosilnimi gorivi. Poravnavanje individualnih interesov s kolektivnimi.

Nič od tega trenutno ni dovolj, da bi do leta 2100 segrevanje zadržali vsaj nekoliko pod 2 C, česar se moramo nujno držati. Nadaljnji napredek ni zagotovljen. Problemi kolektivnega delovanja so zagonetni. A s še več političnega truda je tudi scenarij nekoliko pod 2 C možen. Moraliziranje pri tem ne bo pomagalo, spreminjanje strukturnih spodbud in motivacij za obnašanje pač.