Z daytonskim mirovnim sporazumom se je končala vojna v Bosni in Hercegovini, ki je trajala od leta 1992 do leta 1995 in zahtevala več kot 100.000 življenj. Sporazum so po treh tednih mirovnih pogajanj parafirali 21. novembra 1995 in podpisali 14. decembra istega leta, njegov glavni cilj pa je bil zagotoviti mir in stabilnost v BiH ter v širši regiji.
S sporazumom so BiH, ki je bila pred tem ena od jugoslovanskih republik, vzpostavili kot enotno državo v njenih republiških mejah z dvema entitetama - bošnjaško-hrvaško Federacijo BiH in srbsko Republiko srbsko.
Republika Srbska je bila po besedah poznavalcev posledica stanja na terenu ob koncu vojne, Federacija BiH pa je temeljila na washingtonskem sporazumu iz leta 1994.
Washingtonski sporazum je pokazal, da Bošnjaki in Hrvati lahko institucionalno sodelujejo, ter omogočil diplomatski okvir za daytonski sporazum. Pod ameriškim pritiskom je ustavil spopade med Bošnjaki in Hrvati in iz nuje vzpostavil njihovo politično skupnost - federacijo Bošnjakov in Hrvatov, je pojasnil raziskovalec na Centru za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Faris Kočan.
Dayton je nato končal vojno s Srbi, ni pa ustvaril učinkovite države.
"Dayton je bil zamišljen izključno kot instrument za prekinitev spopadov. Bil je uspešen pri zaustavitvi brutalnosti, nikakor pa ne pri tem, da bi ustvaril okvir za dolgoročno politično funkcionalnost," je poudaril Kočan.
Z njim se strinja dolgoletni novinar in politični analitik iz Mostarja Zoran Krešić. "Največja napaka Daytona je, da je bil narejen le za končanje vojne, brez resnega načrta za politično prihodnost BiH," je pojasnil.
Sporazum je po njegovem mnenju rešil notranje, pa tudi regionalno vprašanje. Republika Srbska Krajina, ki so jo v 90. letih razglasili Srbi na zasedenih delih Hrvaške, je prenehala obstajati, Srbi v BiH pa so dobili svojo entiteto.
"Srbi so dobili polovico države, Bošnjaki in Hrvati drugo polovico. Hrvati so izgubili svojo entiteto, Bošnjaki pa niso dobili celotne države," pravi Krešić, ki meni, da so po tej logiki edini zmagovalci Srbi, drugi pa poraženi, a da je "bilo vse boljše kot nadaljevanje vojne".
Entitetama je sporazum dodelil visoko stopnjo avtonomije, pod močno roko mednarodne skupnosti pa so nastale državne institucije, četudi šibke.
Pritisk mednarodne skupnosti je začel slabeti po letu 2006, ko so ZDA prenehale biti aktivno vpletene v BiH in so vodstvo predale EU. Ta se je tedaj spopadala s svojimi težavami, od finančne krize do migracij, lokalni voditelji v BiH pa so medtem ohranjali oblast brez vsebinskih reform, tako da se je BiH, pravi Kočan, vrnila na izhodišče.
Sporazum tudi ni odpravil delitev na nacionalni osnovi, ki so se začele že pred vojno, temveč jih je le še utrdil.
"V BiH obstajata dve entiteti s tremi stranmi, ki so bile v vojni. Logično bi bilo, da bi bile tudi tri entitete. Ampak delitev BiH se mi zdi nemogoča oz. možna samo v vojni, nihče pa si ne želi nove vojne," je za STA dejal Krešić, ki meni, da je daytonski sporazum utrdil medgeneracijsko razdeljenost, razlike in različne poglede na preteklost, sedanjost in prihodnost pri vseh treh narodih - Hrvatih, Bošnjakih in Srbih.
Mednarodna skupnost mora po prepričanju obeh sogovornikov prepustiti odločanje v državi domačim politikom, kar pomeni ukinitev funkcije visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH.
Ta je zadolžen za nadzor izvajanja civilnih vidikov daytonskega mirovnega sporazuma. Na podlagi bonskih pooblastil, ki so mu jih dodelili leta 1997, lahko med drugim tudi spreminja zakone in odstavlja ali imenuje funkcionarje.
Da je BiH zrela za zaprtje urada, po prepričanju Farisa in Krešića dokazuje primer nekdanjega predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, ki ga je sodišče BiH obsodilo na leto dni zapora in šestletno prepoved političnega delovanja zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika, državna volilna komisija pa mu je nato odvzela predsedniški mandat.
"Ko je državno sodišče procesiralo Dodika, enega najmočnejših ljudi v regiji, je to bil zgodovinski trenutek. Dodik je odločitev v praksi priznal, to pa je pomenilo, da državne institucije lahko delujejo tudi proti najmočnejšim in preživijo pritisk," je dejal Kočan in ocenil, da gre za pomemben psihološki in sistemski premik, ki sporoča, da se pravna država lahko zgodi tudi na vrhu.
Primer Dodika je tudi po oceni Krešića pokazal institucionalno zrelost, "čeprav je šlo tudi za dogovor z ameriško stranjo". Zdaj, po 30 letih, je po njegovem čas, da ukinejo urad, BiH pa prenehajo obravnavati "kot otroka s posebnimi potrebami".
Napredek bo prišel iz dogovorov med domačimi politiki tudi po oceni Kočana, medtem ko nekateri sogovorniki iz Republike Srbske opozarjajo, da BiH ne more preiti v popolno samostojnost brez postopnega procesa, saj je vse od podpisa daytonskega sporazuma odvisna od mednarodnega nadzora.
BiH je po oceni Krešića danes na podobnem razpotju kot leta 1990. "Takrat se je odločalo o odcepitvi od Jugoslavije, danes pa o tem, ali se bo izvlekla iz balkanskega blata in krenila proti EU," je dejal. Kot "dežnik" za stabilnost BiH tudi v prihodnosti vidi ZDA, rekoč, da EU ni dovolj močna in da ne gre pozabiti, da nekateri v BiH "z enim očesom gledajo proti Moskvi, nekateri pa proti Ankari ali drugim središčem".
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.