Pred 40 leti je karavanški fen ruval gozdove in odnašal strehe

Z 8. na 9. februar 1984 je naše kraje od severozahoda prešla višinska dolina s hladnim zrakom. Nad Italijo je nastal ciklon, ki se je v noči na 9. februar poglobil in pomaknil proti jugu. Od 9. do 11. februarja se je pomikal nad jug Balkana, iznad zahodne Evrope pa se je nad srednjo Evropo razširil izrazit anticiklon. Od severa je nad naše kraje v višinah dotekal hladen zrak, razlika v zračnem tlaku med severno in južno stranjo Alp pa je bila zelo visoka. Hkrati je bil više v ozračju veter šibkejši in bolj vzhodne smeri, so zapisali na Agenciji RS za okolje. 

Splet vseh teh meteoroloških okoliščin je pod Karavankami in v delu Zgornjega Posočja privedel do izredno močnih, tudi orkanskih sunkov vetra, ki so povzročili ogromno gmotno škodo. Veter je v najbolj izpostavljenih območjih ruval celotne predele gozda ter odkrival in celo odnašal strehe stavb, o čemer pričajo tudi spodnje fotografije.

Najmočnejši sunki vetra so na Kredarici presegli hitrost 60 m/s (216 km/h), na brniškem letališču pa 20 m/s (72 km/h). Na območju najmočnejših sunkov vetra v nižinah takrat nismo imeli nobenega stalnega vetromera, so pa terenski delavci Hidrometeorološkega zavoda že po maksimumu vetra 10. februarja na Golniku izmerili sunke do 30 m/s (108 km/h), medtem ko je v Žirovnici najmočnejši sunek vetra dosegel ocenjeno hitrost 35 m/s (126 km/h). 

O tem katastrofalnem vremenskem dogodku je obširno pisal Janko Pristov v meteorološki reviji Razprave. Kot je pojasnil, je v dneh od 9. do 11. februarja 1984 na Gorenjskem pihal zelo močan veter, ki je ponekod lomil in ruval drevje iz celotnih predelov gozdov, odkrival strehe in podiral kozolce. Največ škode je nastalo na območjih: Žirovnica–Breznica, Begunje–Dvorska vas, Križe–Golnik–Preddvor–Visoko.

Ta vrsta vetra je na Gorenjskem sicer poznana, a po navadi ni tako močna. Pojavlja se predvsem v poznih zimskih mesecih, ko čez Karavanke priteka hladen zrak. Ker je to padajoč in suh veter, ga nekateri imenujejo severni, pa tudi karavanški fen.

O izjemnem pojavu govorimo, kadar hitrost vetra preseže 20 m/s. Ti vetrovi so razmeroma redki, v nekaterih krajih Slovenije se pojavljajo skoraj vsako leto, drugod je to res izjemen pojav. Veter s hitrostjo nad 20 m/s že ruši dimnike in odkriva strehe. Najpogosteje tako močni vetrovi pihajo na Krasu, v Vipavski dolini in v Slovenskem primorju kot burja. 

Podobne vetrovne razmere kot pri burji na Primorskem se včasih pojavijo tudi ob vznožju Karavank in deloma Kamniških Alp. Tudi v tem primeru doteka od severa oziroma severovzhoda hladen zrak čez Karavanke. V tem primeru vedno sega hladen zrak razmeroma visoko. Že same Karavanke so visoke okoli 2000 m, hladen zrak pa sega znatno višje. Najizrazitejši primeri tega vetra čez Karavanke so v zimskem času. Po navadi so v teh primerih v prosti atmosferi razmeroma močni severni ali severovzhodni vetrovi. Iz doline se vidi, kako na vrhovih veter nosi sneg in nastajajo prave snežne zastave. Hladen zrak se na južni strani Karavank spušča v dolino. V primerih, ko doseže zrak dno doline, je ta veter zelo turbulenten. Videti je, da nastajajo močni vrtinci s horizontalno, pa tudi z vertikalno osjo. Takšna situacija je bila tudi 10. februarja 1984, piše Pristov. 

Razlika med burjo in severnim vetrom v vznožju Karavank je v tem, da je burja lahko samo padajoč hladen zrak prek gorske prepreke, nad njim je lahko celo nasprotna smer vetra. Za močan veter pod Karavankami pa je značilno, da je prav tako padajoč, da mora vedno sproti dotekati hladnejši zrak in da je razmeroma velika hitrost vetra v prosti atmosferi. To je po navadi takrat, ko se prek Karavank zrak spusti v območje ciklonalne cirkulacije nad severnim Sredozemljem ali Balkanom, torej je karavanški fen zelo podoben drugemu tipu burje.

Po tem dogodku (še) nismo doživeli podobno močnega karavanškega fena, pred tem pa so bile podobne razmere nazadnje s 4. na 5. februar 1936, so še pojasnili na Arso.