Pred 80 leti so ustrelili bazoviške junake

Primorski Slovenci z obeh strani meje se danes spominjajo 80. obletnice ustrelitve bazoviških junakov, slovenskih in hrvaških pripadnikov tajne protifašistične in narodnoobrambne organizacije Tigr, ki so jih italijanske fašistične oblasti ustrelile 6. septembra 1930 na gmajni v bližini vasi Bazovica pri Trstu.

Že pred 6. uro zjutraj, natančneje ob 5.43, so pred spomenikom bazoviškim žrtvam na bazoviški gmajni komemorativno slovesnost pripravili člani kluba mladih Tigrovcev in dijaki dramsko-gledališke gimnazije iz Nove Gorice.

6. septembra 1930 ob 5.43 so namreč na bazoviški gmajni odjeknili streli voda, ki je usmrtil Ferda Bidovca, Zvonimirja Miloša, Franja Marušiča in Alojza Valenčiča. Četverico je le dan prej fašistično sodišče za zaščito države obsodilo na smrt na t. i. prvem tržaškem procesu zaradi izvedbe bombnega atentata na uredništvo tržaškega fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste, v katerem so ubili tudi enega od urednikov (akcija na bi bila sicer bolj demonstrativnega značaja).

Slovenci Bidovec, Marušič in Valenčič ter Hrvat Miloš so bili člani ilegalne primorske protifašistične in narodnoobrambne organizacije Tigr (po začetnicah imen Trst, Istra, Gorica in Reka) oziroma njene veje Borba. Ti sta bili ustanovljeni leta 1927, da bi se zoperstavili raznarodovalni politiki italijanskega fašističnega režima, ki je bila uperjena proti primorskim Slovencem in istrskim Hrvatom, katerih ozemlja so na podlagi Rapalske pogodbe iz leta 1920 po prvi svetovni vojni prišla pod italijansko oblast (Reka je prišla pod Italijo nekaj let pozneje, leta 1924).

Fašizem je sicer že pred prihodom na oblast začel protislovensko in protihrvaško gonjo na Primorskem in v Istri z vrsto napadov na slovenska in hrvaška društva in organizacije, od katerih je bil najpomembnejši požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920.

Raba slovenščine je bila tudi kmalu odpravljena na sodiščih in v uradih ter sploh v javnosti, s šolsko reformo iz leta 1923, ki nosi ime po takratnem ministru Giovanniju Gentileju, pa je postopoma izginila tudi iz šol, medtem ko so bila leta 1927 ukinjena vsa slovenska in hrvaška društva in organizacije, z izjemo zasebne Cirilmetodove šole v Trstu, ki so jo ukinili leta 1930. Slovenščina se je ohranila le v cerkvi.

Proti taki politiki se je oblikoval ilegalni odpor s ciljem borbe proti fašizmu in priključitve Primorske, Istre in Reke k Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji. Katoliški del primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov se je povezal v tajno krščansko-socialno organizacijo Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je združeval slovenske in hrvaške duhovnike, mlajši liberalni in radikalni del pa v organizacijo Tigr. Ta se ni omejila le na razdeljevanje slovenskih knjig in publikacij ter kulturno delovanje, temveč je izvajala tudi nasilne, v glavnem demonstrativne akcije, kot so bili npr. požigi šol, ki so se z Gentilejevo reformo spremenile v potujčevalnice slovenskih in hrvaških otrok.

Eno od takih demonstrativnih akcij je predstavljal tudi atentat na uredništvo časopisa Il Popolo di Trieste, zaradi katerega so bili Bidovec, Miloš, Marušič in Valenčič obsojeni na smrt in ustreljeni. Po drugi svetovni vojni in osvoboditvi so jim 9. septembra 1945 na kraju ustrelitve na bazoviški gmajni postavili spomenik po načrtu tržaškega arhitekta Franja Kosovela. Od takrat tam vsako leto potekajo spominske slovesnosti.