Ta primerjava z Jezusom gre res daleč v zgodovino, lahko pa pogledamo bližje, v 70., 80. leta prejšnjega stoletja s politiki, kot so bili nemški kancler Willy Brandt, Šved Olof Palme, Avstrijec Bruno Kreisky, pa Britanec Clement Attlee takoj po koncu druge svetovne vojne in še kdo iz tega povojnega obdobja Evrope, politiki, ki so postavili temelje države blagostanja. Danes bi njihove ideje naletele na zgražanje in zavračanje velikega, vedno večjega dela politike. In javnosti. Njihove ideje danes veljajo za skrajno leve, komunistične tako rekoč, in zato nevarne. Kako daleč gre to, lahko prav zdaj poslušamo v Združenih državah Amerike, ko Trump in njegovi brez težav označujejo Kamalo Harris za skrajno levičarko, komunistko. V Združenih državah Amerike ima ta oznaka še vse drugačen pomen kot v Evropi. Vleče se še iz časov hladne vojne, v petdesetih, ko so domnevne komuniste, pogosto samo ljudi, ki so verjeli v večjo enakopravnost in bolj pravično razdelitev bogastva, preganjali kot sovjetske podrepnike, posebej senator Joseph MCCarthy, ki je ogromno ljudem uničil kariere, družine, življenje.
Eden glavnih krvnikov in tesen sodelavec McCarthyta je bil takrat mladi tožilec Roy Cohn, ki je "zaslovel" tudi kot najbolj zaslužen del tožilske ekipe, ki je dosegla smrtno kazen za zakonca Rosenberg zaradi vohunjenja za Ruse. S tem, da mu je uspelo na električni stol spraviti tudi ženo, mater še majhnih otrok, se, kot vidimo v filmu Vajenec, še posebej pohvali.
Vajenec je film o začetkih danes kandidata, da vnovič zasede Belo hišo, Donalda Trumpa. Nekoliko izgubljenega, ponižnega pred zelo avtoritarnim očetom, nepremičninskim mogotcem, ki ga vzame pod okrilje, uči ga, kako priti do moči, bogastva, oblasti. Roy Cohn velja za človeka, ki je izmojstril načine, kako goljufati, lagati, izsiljevati, groziti, uničevati ljudi, ob tem, da se je vedno teflonsko izmuznil iz različnih zagat. Davkov ni plačeval, trdil je, da je davkarija nacistalinovska iznajdba, dolgov ni vračal, računov ni plačeval nikomur, še od svojega šoferja je zahteval, da naj, ko se je prevažal s svojimi Rollsi, vedno prevozi rdečo luč. Posebej zavzeto je preganjal homoseksualce, čeprav je bil tudi sam gej, kar pa je javno zanikal vse do smrti. Umrl je za posledicami aidsa. Bil je vulgaren, nesramen, zloben in seveda, že takrat je to nekako privlačilo vsaj del javnosti in vplivnih ljudi. Donalda, ki je bil voljan učenec, je naučil marsikaj. Vedno napadaj, vedno udari nazaj, nikoli nič ne priznaj, nikoli se ne opraviči, odvračaj pozornost, laži. Ni čudno, da menda Trump še danes, ko kaj ne gre po načrtih, zakliče: "Kje je moj Roy Cohn?"
Film Vajenec se na trenutke gleda prav s težavo, ko od blizu vidiš, kako popolnoma brezobzirno in hkrati strašno spretno poteka to delovanje, ti lahko postane slabo.
Hkrati pa tudi jasno, da so tukaj oznake levo, desno, skrajno, skoraj redundantne. Ne gre namreč za prepričanja, ampak vseskozi samo za posel. In delovanje skozi politiko je izvrsten način za sklepanje poslov. Nenazadnje Trump brez sramu med tokratno predvolilno kampanjo prodaja številne izdelke s svojim imenom, od ur, golf palic in čevljev do parfumov. Dolar na dolar ...
Kljub temu pa Trump seveda spodbuja in izrablja strah pred domnevno radikalnimi politiki, kot so demokratski senator Bernie Sanders in kamor sam prišteva tudi Kamalo Harrris.
Je torej Harrisova komunistka, Trump pa nacist?
Trump je na zadnjem velikem shodu v Madison Square Gardnu napovedal največjo deportacijo v zgodovini, izgnal bi kar 20 milijonov ljudi od drugod, govori se o taboriščih in podobno. Leta 1939 so shod v tej areni organizirali ameriški nacisti, prišlo je vsaj 20 tisoč ljudi, zato so mnogi hitro povezali oba shoda, po vsebini in ciljih. Trump in njegovi so, čeprav ga je sam njegov kandidat za podpredsednika še nedolgo nazaj označil za Hitlerja, primerjave ostro zavrnili. Tudi sicer je treba biti pri takih hitrih vzporednicah previden. Trump res o bolj liberalnih politikih in javnih osebnostih govori, da so radikalni lunatiki, norci torej, za katere pravi, da so notranji sovražnik, s katerim bo obračunal po zmagi na volitvah. Sprejema oziroma napoveduje ukrepe, kot je omejitev oziroma odprava zakona iz leta 1935, ki varuje pravice delavcev. Prvi na udaru bodo sindikati, pravica do stavke, protesta. Nazaj v zakon džungle, kot si želijo mnogi podjetniki, milijarderji. Elon Musk, ki zavzeto podpira Trumpa, tudi z milijoni dolarjev, ne dela tega zaradi ideologije, ampak zaradi denarja. Njegova podjetja sklepajo milijardne pogodbe z državo, Trump pa je Musku obljubil, da ga bo postavil na čelo komisije, ki bo skrbela za regulacijo teh pogodb in krčenje stroškov.
Po drugi strani se je tudi Harrisova v predvolilni kampanji izogibala omembi ali obljubam o minimalni plači, ki je sicer ena izmed točk programa demokratov. Izogibala se je drugim, občutljivim temam, kot je na primer predlog za omejitev višine najemnin.
V političnem sistemu, kjer vse stranke prosjačijo korporacije in najbogatejše za denarne prispevke, seveda ni veliko prostora za prave politične programe. Pomembni so želje in pričakovanja donatorjev. Trumpa je menda podprlo 50 milijarderjev, Harrisovo pa še več, 79, po podatkih Forbesa. In pri tem ni sentimentalnosti. Za svoj denar nekaj pričakujejo, ponavadi nižje davke, manj pravic zaposlenih, manj regulacij na splošno, manj denarja za javne ustanove, zdravstvo, šolstvo. Delavci, manjšine, pa se zdaj nagibajo k Trumpu, ker so pod njim živeli bolje kot pod demokratskim Bidnom. Seveda, predvsem na račun ogromnih količin denarja, ki jih je država med pandemijo namenila vsem, zakon, ki ga je sicer sprejel kongres z demokratsko večino, podpisal pa vendarle Trump.
Večje so razlike med Trumpom in Harrisovo na polju liberalnih svoboščin, človekovih pravic, kot je pravica do abortusa.
Sem spada tudi besednjak. Trump je robat, surov, nesramen, nasilen, pristašem dovoli, da so še hujši, kot kaže, pa to ne odvrne mnogo ljudi. Čisto navadna spodobnost je očitno nekaj, kar je za ogromen del Američanov že zdavnaj preživela vrednota. Tudi sami bi bili radi tako robati, surovi, napadalni in seveda ... bogati. Pri tem seveda tudi nič ne pomaga dejstvo, da se Harrisova in njena ekipa hvalijo, da so med njihovimi podporniki tako Taylor Swift kot nekdanji obrambni minister Dick Cheney, eden izmed najbolj brezskrupoloznih in pokvarjenih ameriških politikov.
Trump in evropski somišljeniki
Trump Evrope ne mara preveč, razen avtoritarcev, kot je Viktor Orban. Nekateri naši, ki so mu blizu po razmišljanjih, se mu sicer ves čas servilno ponujajo, ampak za zdaj še niso na pravih pozicijah, da bi jih posebej omenjal.
Je pa v Evropi vedno več strank, ki bi jih lahko primerjali s Trumpom. Svobodnjaki v Avstriji, denimo, in še posebej AfD v Nemčiji. Podobni so si pri tarči, ki so si jo izbrali za pridobivanje ljudi, pri migrantih. Kot Trump se tudi te stranke zavzemajo za deportacije prišlekov, uporablja se beseda remigracija. Vendarle so tudi razlike. Če pri Trumpu ne gre toliko za ideologijo, ampak surov pohlep, so evropski pandani drugačni. Želijo zavzeti in po svoje preoblikovati celotno družbo. Skozi institucije, če so nekoč nasledniki hipijev skušali spreminjati stvari s pohodom skozi institucije, to zdaj delajo Afd in podobni, želijo v vse pore družbe, vojsko, policijo, medije. Klasično obljubljajo nadzor, medtem ko sami lansirajo kaos. Spopad je, vsaj na videz, v Evropi bolj kulturna vojna. Vrnitev k tradicionalnim oblikam družbe, družine, položaja žensk, proti pravicam LGBT, proti woke kulturi in tako naprej. Pa teorije zarote, o tako imenovani veliki zamenjavi, da liberalna elita načrtuje usodno demografsko menjavo prebivalstva v Evropi. V resnici, kot je v intervjuju za Delo povedal nemški raziskovalec Wilhelm Heitmeyer, AfD ni klasična desna populistična stranka, njihovi cilji so bolj temeljiti, avtoritarni. Njihov medij so družbena omrežja, predvsem TikTok. Njihova avtoritarnost in radikalnost v izražanju privlači predvsem mlade moške. Povsod po svetu pravzaprav, kjer delajo takšne raziskave, ugotavljajo na splošno, da se vse več mladih, fantov, moških obrača na desno, mlade ženske pa na levo. Ni čudno, kot je dejala v Večeru pisateljica Erica Johnson Debeljak, da potem vedno manj seksajo.
Še včeraj neizrekljivo postaja sprejemljivo
In če so še pred enim letom izjave o remigraciji na ceste pognale milijone protestnikov, je zdaj, kot da se je civilna družba na sploh nekoliko utrudila. Takšne besede izgubljajo ost, postajajo široko sprejemljive. To je v tem hipu problem radikalnosti v Evropi, tudi v ZDA verjetno, da postaja mainstream, se pravi del sprejemljive, tako imenovane zmerne politike.
Je pa seveda dejstvo, da grozljive ideje niso nekaj novega, lastnega sedanjemu trenutku. Ker smo že pred volitvami v ZDA, en hiter skok v zgodovino. Kukluksklan, skupina ustanovljena na jugu Amerike, po državljanski vojni, da bi preprečila izvajanje volilne pravice temnopoltim, je pravi razcvet doživela v času med obema vojnama. Skupina, znana po svojih belih rjuhah in koničastih pokrivalih, ki je mučila, pobijala, linčala, zažigala temnopolte, tudi otroke, sovražila pa je skoraj enako tudi katolike, Jude, liberalce, je imela v tem času po nekaterih ocenah osem milijonov članov. Mnogi med njimi ugledni politiki, sodniki in tako naprej. Če jih ne bi razdejali notranji spori in predvsem škandal, ko je eden izmed vodij ugrabil lastno sodelavko in jo več tednov zadrževal, posiljeval in pogrizel dobesedno do smrti, vprašanje, do kod bi se povzpeli.
Dogajanje v politiki je ciklično. Vprašanje, ki se zastavi, je, na kateri točki smo trenutno. Nas je lahko že strah? Lahko že razmišljamo o zloveščem stavku: Najprej so prišli po soseda, potem tudi po tebe ... Ali je to pretirano strašenje?
Erika Johnson Debeljak na primer po volitvah v Ameriki napoveduje izbruh nasilja.
Kako se izkopati iz zlate dobe?
V Evropi na splošno še velja nekakšen dogovor med strankami tako imenovane sredine, da ne sodelujejo s skrajnimi strankami. Na primer, avstrijski predsednik po zadnjih volitvah, kljub zmagi, ni podelil mandata za sestavo vlade Svobodnjakom. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Franciji, ko zmagovalka volitev leva Nova ljudska fronta prav tako ni dobila mandatarstva.
Kaj bi pomenila zmaga Trumpa pri nas? Veliko veselja zagotovo med evropskimi desničarji. Morda tudi pri kakšnih levičarjih, ki gredo po Leninovo, toliko slabše, toliko boljše. Torej, da bo Trump tako slab, da gre potem lahko samo na bolje.
Kulturni boj, v šolah nočemo otrok, ki ne znajo našega jezika, nočemo spolne vzgoje, LGBT, transspolnosti, ženske naj bodo spet predvsem matere, vse to pade na plodna tla dejstva, da večina politike prav nič ne naredi za zmanjšanje bistvenega problema. To je zmanjšanje ekonomske neenakosti in brzdanje pohlepa, ki je, kot razumemo, neskončen. Bogastvo poganja svet in vodijo ga elite, tako razmišljajo podjetniki gilded obdobja, torej zlatega obdobja za bogatenje pri nas in drugje, tisti, ki delavcem plačujejo nekaj sto evrov na mesec. Ko gre za kapital, tam ni razlik, levo, desno, sredina ...
Kar poganja večino, je pohlep, gol pohlep od nekdaj. Ko je bilo konec 19. stoletja v ZDA na nek način podobno obdobje, je posegla država, pohlepu nadela uzde, regulacijo. Vprašanje je, ali lahko države to še regulirajo na način, da se ohranijo temelji demokracije in vsaj do neke mere blagostanje za večino ljudi. Ali drugače, je še možno, če pomislimo na razne Elone Muske in druge, ki ustvarjajo vzporedne svetove, razlito tekočino spet spraviti v steklenico?
Veliko se v zadnjem času navaja stavek italijanskega filozofa in politika Antonia Gramscija, da, ko gre v družbi za neko prehodno obdobje, nastopi čas zveri ...
Od tod pa so možne še vse smeri, kdo ve, morda celo obnova obdobja verjetno relativno največjega blagostanja za največ ljudi, to je povojnega obdobja v zahodni Evropi, oziroma, kot bi danes nekateri rekli, obdobja radikalnega komunizma.
KOMENTARJI (169)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.