Pred zimsko gorsko sezono: 'Vprašajo, kakšna je cena. Ceneje kot vsak pogreb!'

Vsako leto pred začetkom zimske sezone Planinska zveza Slovenije (PZS) organizira novinarsko konferenco na terenu, kjer medijem predstavijo osnovne napotke za varno hojo v gore pozimi, predstavijo nujno in priporočeno planinsko opremo ter prikažejo, kako se jo pravilno uporablja. Namen dogodka je torej obveščanje javnosti o nevarnostih, ki jih zimska gorska sezona prinaša, da bi preprečili čim več nesreč in s tem razbremenili tako gorske reševalce kot tudi zdravstveno osebje. Namreč, slovensko sredogorje in visokogorje med pohodniki nista popularna zgolj v poletni sezoni, pač pa vedno bolj tudi v zimskih mesecih, ko vrhove običajno prekriva različno debela snežna odeja, ki v določenih vremenskih razmerah predstavlja nevarno past za pohodnika, še posebej takšnega, ki je neizkušen, nepripravljen in slabo opremljen. Dejstvo je, da sta planinska in alpinistična oprema vedno lažje dosegljivi, prav tako informacije, vendar za varen obisk gora potrebujemo predvsem veliko znanja in izkušenj. 

Postopno nabiranje izkušenj

V gore se je treba podati odgovorno in spoštljivo do okolja, nabiranje izkušenj pa naj poteka postopno, opozarjajo na PZS. Martin Šolar, podpredsednik PZS in inštruktor planinske vzgoje, pravi, "da v gore hodiš celo življenje, zato se moraš na gore navaditi." "Tečaji zimske hoje v gorah so običajno vikend usposabljanja, kar pomeni, da ljudje, ki se jih udeležijo, obnovijo svoje znanje, dobijo neko novo znanje, ki pa ga je treba čez čas spet obnoviti in nadgraditi. Ne moreš z asfalta na delavnico, pa potem v trgovino kupiti vso opremo in nato čez teden dni na Triglav. To je tisto, kar je zmotno, da ljudje mislijo: bil sem na delavnici, kupil sem vso opremo, fizično sem dobro pripravljen, torej zdaj že vse vem. Pa ni tako. Razmere se spreminjajo iz metra v meter, še posebej pozimi. Tega se ne da naučiti čez noč, ampak je treba postopno nabirati izkušnje."

Ponudba tečajev velika, zato je pri izbiri potrebna previdnost

"Tečaji oziroma začetno usposabljanje, tako teoretično kot praktično, naj bo začetna vstopna točka za vse bodoče navdušence nad zimskimi hribi. Teh usposabljanj se lahko udeležijo bodisi v organizaciji planinskih društev, pa tudi društev Gorske reševalne zveze, podobne tečaje pa izvajajo tudi posamezni gorski vodniki. Mora pa seveda vsak, ki se teh tečajev udeleži, preveriti reference, da tečaj res vodijo usposobljeni gorski vodniki," pojasnjuje Damjan Omerzu, generalni sekretar PZS in inštruktor planinske vzgoje, in dodaja, da prvo skupino usposobljenega kadra predstavljajo gorski vodniki, ki so združeni v Združenju gorskih vodnikov in imajo na spletu objavljen uradni seznam vodnikov, druga skupina pa vodniki PZS, ki delujejo večinoma v okviru planinskih društev in so vpisani v razvid strokovnih delavcev v športu pri pristojnem ministrstvu. 

Ker je ponudba tečajev pri nas velika, moramo biti pri izbiri previdni, opozarjajo na PZS. Ob tem Šolar opozarja, da je treba biti pozoren tudi na primernost posameznika glede njegovih kompetenc. "Za vsakega posameznika so natančno napisane kompetence, glede njegovega statusa in tečajev, ki jih je opravil, kaj lahko usposablja. To ne pomeni, da lahko npr. vodnik prve stopnje vodi zimsko lavinsko delavnico ipd. Če je nekdo vpisan v razvid strokovnih delavcev v športu, še ne pomeni, da lahko delaš vse," je jasen Šolar.

Zanimanje za delavnice je veliko in narašča, so zadovoljni na PZS. "Ljudje se zavedajo in začutijo potrebo po pridobitvi dodatnega znanja. Pri PZS imamo dobro razvit sistem za postopno pridobivanje znanj že pri mladih, seveda pa ponujamo možnosti izobraževanja tudi tistim, ki v mladosti niso bili člani planinskih društev, pa bi radi pridobili znanje in izkušnje," pravi Omerzu. 

Z vzgojo in izobraževanjem je najbolje začeti že zelo zgodaj, torej že pri osnovnošolcih. Pri tej skupini je zanimanje za planinstvo kar precejšnje, pojasnjuje predstavnica Mladinske komisije PZS Klara Kavčič. "Se pa največ osipa zgodi na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Najbolj se trudimo, da mlade obdržimo na tem prehodu. Zanje pri Mladinski komisiji organiziramo različne tečaje, usposabljanja. Ponujamo jim Zimsko šolo, pohode, turnokolesarske ture. Na vseh teh tečajih jih usposabljamo za varno in spoštljivo hojo v gore," pravi Kavčičeva in dodaja, da letno organizirajo tudi dijaške in študentske planinske tabore, ki postajajo vedno bolj priljubljeni.

Gore so pozimi veliko bolj nepredvidljive kot poleti

Namreč, zimski dan je krajši, temperature so nižje. "V hribih pozimi lahko na eni turi na isti dan pridemo do zelo različnih snežnih podlag. Skladno s tem je potrebno na turi ves čas prilagajati našo opremo in naš pristop, zato moramo imeti vso potrebno opremo vedno s seboj v nahrbtniku," opozarja Omerzu. "Ključna pa je odgovornost vsakega posameznika. Ta vključuje posedovanje ustrezne opreme, znanje njene uporabe in usposobljenost za izbrane ture," pravi Omerzu in dodaja: "Na koncu je treba sprejemati prave odločitve, ki zagotavljajo največjo možno mero varnosti. Nič ni narobe, če se v neki točki odločimo, da ne gre več varno naprej, se obrnemo in vrnemo v dolino. S tem celo izkazujemo večjo stopnjo zrelosti, izkušenosti in osebne odgovornosti."

Gore pozimi zahtevajo, da pohodnik obvlada tehnične pripomočke, ima znanje o nevarnostih v gorah, vremenoslovju, orientaciji, gibanju, predvsem pa veliko mero spoštovanja do gora in zavedanja, da ga bo gora počakala. "Vsak svoj korak moramo prilagoditi snežnim razmeram, ravno tako pa odločitev, kdaj je čas, da si nadenemo dereze in palice v rokah zamenja cepin. To moramo narediti na varnem mestu, preden cepin in dereze zares potrebujemo."

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS, alpinistični inštruktor in gorski reševalec, ki je predstavil zimsko opremo in njeno uporabo, je takole povzel trenutne razmere v gorah: "Težave, ki se pojavljajo, so predvsem, da sneg ni preobražen in marsikje še ni dobro sprijet s podlago, sploh, kjer je ta travnata. Kot posledica vetra nastajajo klože, zbite, trde plošče snega, ki popustijo že ob manjši obremenitvi. Snega nad 2000 metri je okrog meter, z nižanjem višine pa ga hitro zmanjkuje. Tam se srečamo s poledenelimi zaplatami. Nižje je veliko zapadlega listja, ki se je z veliko količino padavin spremenil v kašo in je nevaren za zdrs. V naslednjih dneh se bodo snežne in plazovne razmere burno spreminjale in svetujemo redno spremljanje in upoštevanje priporočil. Če je tretja stopnja nevarnosti, odsvetujemo obisk takšnih območij, pri drugi stopnji pa enako velja velika previdnost." 

Kakšno opremo potrebujemo za v gore?

V gore pozimi ne gremo brez pohodnega cepina, primernih pohodnih derez in zaščitne čelade. "Pod pogojem, da jih znamo uporabljati," dodaja Šerkezi. Za obisk visokogorja pa potrebujemo tudi plazovni trojček – plazovna žolna, sonda in lopata. Tistim, ki so pozimi pogosto v hribih, še posebej pa turnim smučarjem, pa svetujejo tudi uporabo plazovnega nahrbtnika.

Drugače pa je osnovna planinska oprema, ki naj bi jo imel vsak obiskovalec gora, naslednja: dobre zimske planinske čevlje, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. Potrebna je zaščita pred močnim soncem, ne pozabimo niti na rezervna oblačila in na dejstvo, da je pozimi dan krajši in da je večina planinskih koč zaprta, zaradi česar potrebujemo več tople tekočine in hrane v nahrbtniku. S seboj imejmo tudi pohodne palice, ki pa morajo imeti spodaj nameščene širše krpice, da preprečujejo ugrezanje v sneg. Ne pozabimo na planinski zemljevid, kakovostno čelno svetilko in telefon s polnimi baterijami, prvo pomoč ter alufolijo ali veliko črno vrečo (okoli 120 litrov) za zaščito pred podhladitvijo. "Jaz zadnja leta pogosto prakticiram, da s seboj v gore nosim navaden mobilni telefon, katerega baterija – za razliko od pametnega – zdrži zelo dolgo. Pogosto se nam namreč zgodi, da pametni telefoni odpovejo ravno takrat, ko ga rabimo," pravi Šerkezi in dodaja še en zelo uporaben nasvet: "S seboj imam vedno duck tape, ki je zelo uporaben pripomoček. Z njim lahko zalepimo nahrbtnik, popravimo čevlje, tudi žulje, če je potrebno."

Sveta kombinacija: cepin, rokavice in dereze

Šerkezi je opozoril na še eno pomembno pravilo. "Kadar imamo na nogah dereze, moramo imeti na rokah zimske rokavice, v rokah pa cepin. Vse ostalo, kar vidimo na družbenih omrežjih, gre za 'šalabajzerje', ki nimajo pojma in s svojim obnašanjem ogrožajo sebe in druge. Če držimo cepin brez rokavic, ko bomo padli in se bomo morali ustaviti, bomo cepin spustili in zdrseli po pobočju. Če bomo hodili z derezami in pohodnimi palicami, se lahko spotaknemo in pademo. S pomočjo palic se ne bomo ustavili, le s pomočjo cepina. Ključne so prve sekunde, pozneje ni več možnosti, da se ustavimo. To je, kot da bi nahrbtnik vrgli po pobočju. Enkrat se še skotali, potem pa se začne samo še odbijati. Enako se zgodi s človeškim telesom."

Zdrs je najpogostejši vzrok nesreč v gorah

Statistika pravi, da se največ gorskih nesreč zgodi zaradi zdrsa. V zimskih razmerah je ta še toliko pogostejši vzrok nesreč. Praktični prikaz gibanja v zasneženih gorah je prikazala predstavnica Mladinske komisije PZS Klara Kavčič. "Kadarkoli imamo na nogah dereze, v rokah pa cepin, imamo na glavi čelado," opozarja Omerzu. Kavčičeva je pokazala, kako si ustrezno namestiti dereze, ki so nastavljive po dolžini, zato je dobro, da si ustrezno dolžino nastavite že doma. Prav tako je prikazala, kako varno pritrditi cepin na nahrbtnik ter ga sneti, ko ga potrebujete. "Cepin ne sme bingljati na nahrbtniku, pač pa mora biti pritrjen s posebnimi zankami in paščki. Na takšen način je cepin hitro dosegljiv. Lahko pa ga nosimo tudi v nahrbtniku, a bo trajalo več časa, da ga dobimo ven," pojasnjuje Omerzu, Kavčičeva pa dodaja, da mora biti okel cepina obrnjen na notranjo stran nahrbtnika, da ne ogroža drugih pohodnikov.

Prve sekunde so ključne, zato se je treba pravilno odzvati

Cepin med samo hojo držimo v močnejši roki, nanjo je pritrjen z zanko, da nam ga med drsenjem ne odtrga iz roke, okel oziroma špica pa je vedno obrnjen nazaj – predvsem zaradi varnosti in seveda tega, da se z njim lahko zaustavimo v primeru padca. Pokazala je tudi, kako se običajna hoja v gorah spremeni, ko si namestimo dereze, saj je treba hoditi previdneje in nekoliko bolj narazen, da se ne poškodujemo in da se nam kateri izmed zob na derezi ne zatakne npr. ob hlačnice, če so te preširoke, zaradi česar lahko padete. 

"Če pademo po pobočju, so prve sekunde ključne, saj se začne hitrost eksponentno povečevati, zato je treba hitro odreagirati. Prva stvar je, da se obrnemo na trebuh. Cepin damo predse, da okel gleda naprej, ter ga držimo v obeh rokah in diagonalno pred sabo, s trebuhom in zgornjim delom pa pritiskamo nanj in posredno na podlago. Zaviramo s telesom, s podlahtmi in s komolci. Zelo pomembno je, da noge pokrčimo v kolenih in dvignemo v zrak, saj so špice na derezah zelo nevarne in se noge lahko tudi zlomijo," med prikazom ustavljanja s cepinom razlaga Kavčičeva.

Ko v gorah kosi bela smrt

"Kadar imamo v mislih snežni plaz, vedno pomislimo na smrtne žrtve. Pravimo mu tudi bela smrt, je brez voznega reda, kljub ogromno izkušnjam in znanja ga je zelo težko predvideti," pravi Šerkezi, ki je predstavil pomen, uporabo in delovanje plazovnega trojčka. Pokazal nam je primere plazovnih žoln, ki se jih da kupiti v Sloveniji. "Marsikdaj na naših tečajih vprašajo, koliko to stane. Ceneje je od vsakega pogreba, vam garantiram, saj je cenovni rang žoln med 200 in 500 evri." Žal pa ima plazovno žolno še vedno zelo malo pohodnikov in alpinistov. Pred časom so preverjali stanje na terenu in ugotovili, da je tisti dan žolno imelo s seboj le okoli pet pohodnikov. Na PZS in Gorski reševalni zvezi bi si želeli, da bi bilo žoln precej več. 

"Pomembno je, da znamo oceniti razmere na terenu, brati plazovne napovedi, imeti ustrezno opremo in jo znati uporabljati, da ne pride do plazu – če pride, pa imamo le 15 minut, da ponesrečenega prijatelja najdemo in izkopljemo. Po 15 minutah ta krivulja strmo pade. Teorija je jasna, v realnosti pa statistika zelo slaba. Vsakdo, ki se pozimi znajde v gorah, bi moral obvladati dvosmerni test plazovnih žoln, iskanje zasutega s plazovno žolno in odkopavanje zasutega," je poudaril Šerkezi, ki je najprej prikazal, kam moramo namestiti plazovno žolno, saj je pomembno, da nam je plaz ne strga s telesa. Torej jo namestimo v poseben žep na hlačah ali jo s pomočjo posebne torbice namestimo ob telesu pod spodnjim slojem oblačil. Vedeti moramo, da se plaz giba okoli 240 km na uro. Če je teža kubičnega metra plazu 300 kilogramov, če imamo moker sneg, je teža do 600 kilogramov. Plaz te dobesedno zmelje."

Plazovni nahrbtnik za mnoge 'lažna varnost', zato tvegajo preveč

Plazovna žolna je namenjena grobemu in plazovna sonda finemu določanju lege ponesrečenca, plazovna lopata pa hitremu in učinkovitemu izkopavanju. Plazovni trojček moramo vedno uporabljati v kompletu, saj le celoten omogoča učinkovito iskanje zasutega v plazu, za kar pa seveda znova potrebujemo znanje in izkušnje. "Če nimamo znanja uporabe plazovnega trojčka, je njegova uporaba neučinkovita. To znanje lahko pridobimo v planinskih društvih, na tečajih z gorskimi vodniki in gorskimi reševalci v sklopu društev," opozarja Šerkezi, ki predvsem turnim smučarjem svetuje še uporabo plazovnega nahrbtnika, ki nas v primeru plazu zadrži na plazovini in nam zaščiti glavo. "Velik problem teh nahrbtnikov je, da lahko ljudje, ki jih uporabljajo, preveč tvegajo, saj jim nudi neko lažno varnost." Tako kot pri uporabi cepina in plazovnih žoln je pomembno, da nahrbtnik pravilno in dobro pripnemo, da nam ga med padcem in drsenjem ne odtrga, to pa naredimo s posebnim trakom. Blazina, ki se ob potegu napihne, nas obdrži na vrhu plazovine in nam med padcem zaščiti glavo. S tem ima pohodnik, ki ga je potegnil plaz, veliko več možnosti, da preživi.

Vsak, ki zahaja v gore, pomeni pritisk na naravo

"Dobrih 10 dni je sneg v gorah. Tisti, ki spremljate družbena omrežja, lahko vidite poplavo junakov, ki morajo takoj na prvo žogo zorati nedolžne beline gorskega sveta. Problem je, ker na začetku sezone niso vsi pripravljeni na osvajanje zimskih gora, zato se moramo na začetku sezone najprej seznaniti z opremo in z našim psihofizičnim stanjem," pravi Šolar in poziva vse, da je naš odnos do hoje v gore na splošno spoštljiv, predvsem z vidika varnosti. 

Hkrati opozarja, da so gore krhki ekosistemi, kar se je še posebej pokazalo pri letošnjih ujmah. "Z odgovornim odnosom do gora, obzirnim obiskom in ravnanjem lahko pomagamo k zmanjševanju pritiskov na naravo v gorskem svetu. Na ta način lahko prispevamo k letošnji osrednji temi mednarodnega dneva gora, ki je obnavljanje gorskih ekosistemov; obeležili ga bomo 11. decembra, ko bomo poseben poudarek dali tudi akciji Brati gore," je napovedal in obiskovalce gora pozval, da z obzirnim odnosom do narave in z odgovornim ravnanjem pomagamo živalskemu svetu preživeti zimo. "Planinci in turni smučarji bodimo skupaj z živalmi povezan del gorske narave. V okviru projekta Vrh Julijcev smo pripravili novo zgibanko Spoštljivo in odgovorno obiskovanje gora pozimi, s katero pojasnjujemo razloge, ki so pomembni za varstvo vrst v gorah in hkrati nagovarjamo obiskovalce gora, kako se vesti v gorah pozimi. Držimo se označenih in ustaljenih poti ali prog, še zlasti v gozdu in na gozdnih robovih. Izogibamo se predelom, ki jih živali uporabljajo za počivanje in prehranjevanje, kot so sončni skalni in nezasneženi predeli. Pomembno je, da ne povzročamo nepotrebnega hrupa, če nas spremlja pes, pa naj bo vedno na povodcu."

Vsi sogovorniki upajo, da bo letošnja zimska gorska sezona minila s čim manj nesrečami. Po podatkih, ki jih objavlja Gorska reševalna zveza Slovenije na svoji spletni strani, so v letošnjem letu do zdaj imeli že več kot 650 intervencij. To je neslaven rekord, saj so še pred zimsko sezono presegli število vseh lanskoletnih intervencij. Zato na PZS tudi pred letošnjo zimsko sezono znova opozarjajo vse, ki jih privlači gorska zimska idila: Pohod v gore pozimi zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje verodostojnih informacij s terena, upoštevanje osebnih izkušenj, ustrezno (delujočo) opremo ter znanje njene uporabe. 

Upamo, da bodo njihova opozorila in nasveti tokrat padli na bolj plodna tla.