Predaja štafete

Če je do danes namreč veljala teorija, da starost volivcev ne predstavlja (večjega) faktorja v kontekstu volilnega vedênja, pa so bile zadnje parlamentarne volitve v Veliki Britaniji dogodek, ki izrazito odstopa od te uveljavljene teorije. Kombinacija demografskih kazalnikov in volilnega vedênja volivcev nam namreč pokaže velike razlike med mladimi in starimi državljani, tako v smislu političnih preferenc, kakor tudi v stopnji volilne mobilizacije.

Mladi do 29. leta, ki so se udeležili volitev, so večinsko podprli laburiste, vendar to demografsko skupino zaznamuje tudi nizka stopnja volilne mobilizacije. Državljani, starejši od 60 let, so ob visoki stopnji volilne mobilizacije večinsko podprli konservativce. Če so imele ostale stranke bolj ali manj enako stopnjo podpore med različnimi demografskimi skupinami, pa je trend podpore v relaciji do starosti volivcev obeh največjih strank očiten. Z naraščanjem starosti volivcev se radikalno niža podpora laburistom in radikalno viša podpora konservativcem. Starost volivcev v 21. stoletju tako očitno postaja pomemben dejavnik volilnega vedênja in aktivnega državljanstva na splošno.

Takšne razlike v volilnem vedênju omenjenih demografskih skupin lahko pripišemo času velikih tehnoloških in družbenih sprememb, v katerem smo, predvsem pa radikalno različnim habitusom mladih in starih državljanov, ki so nastali kot posledica tehnološkega in družbenega razvoja v zadnjih letih. Koncept habitusa je utemeljil francoski sociolog in filozof Pierre Bourdieu, ki govori o habitusu kot o mentalni reprezentaciji stvarnosti, ki v glavi posameznika nastane na podlagi vseh preteklih izkušenj iz življenjskega sveta, ki ne samo določa interpretacijo okolja oz. konteksta aktualne družbeno-politične situacije, v kateri posameznik je, temveč determinira tudi pričakovanja posameznika o prihodnosti.

Posameznikov habitus kot sistem kognitivnih shem je torej primarno odvisen od spomina. V njem so shranjene temeljne predstave o objektih, faktične asociacije, ki so vezane na te objekte, ter čustvene asociacije, ki temeljno predstavo o objektu skupaj s pripadajočimi faktičnimi asociacijami vežejo v kognitivne sheme. Slednje lahko obstajajo bodisi kot argumenti bodisi kot zgodbe, ki sta po Brunerju dva kognitivna modela, s pomočjo katerih ljudje osmišljamo svojo realnost.

Kaj se shrani v našem spominu in s tem določa interpretacijo naše (subjektivne) realnosti, je seveda odvisno od izkušenj posameznika – od vseh dražljajev, ki jim je bil med življenjem izpostavljen. Pomemben je tudi sistem interesov in vrednot, ki določa, v kakšno (spominsko) znanje se integrirajo nove informacije, ki jih posameznik prejme iz okolja, ter pričakovanja, ki jih človek goji do prihodnosti.

Na tej podlagi si upam trditi, da razlika med habitusom povprečnega 18-letnika in povprečnega 65-letnika še nikoli v zgodovini ni bila tako velika, kot je danes, glavni dejavnik te demografske strukturno-ideološke razglašenosti pa je zagotovo (digitalna) tehnološka disrupcija. V danih okoliščinah bi lahko rekli, da življenjske izkušnje (reakcionarnih) starostnikov niso več toliko relevantne za (progresivne) mlade in njihovo v prihodnost usmerjeno razmišljanje in delovanje, sploh ker gre pri tej prihodnosti za svet, ki večini starostnikov za časa njihovega življenja ne bo dosegljiv – ne fizično ne mentalno. Ta razlika se je v zadnjem letu manifestirala v znanem sarkastičnem sloganu mlade generacije – "Ok, boomer" – nastanku katerega je botroval tudi pokroviteljski ton, s katerim stari radi nagovarjajo mlade.

Če je v politični znanosti še do pred kratkim (2016) veljalo, da internet ne predstavlja večjega disruptorja na področju politike, pa se nam ta teza danes zdi skoraj smešna. Internet že vsaj dve desetletji izrazito spreminja družbo, politične posledice in njihov obseg pa so se v zadnjih letih šele začele kazati. Skladno s civilizacijskim prebojem, ki so ga prinesle oz. ga prinašajo nove tehnologije, lahko ljudi razdelimo na dve glavni skupini – tiste, ki so še glavnino življenja živeli v času pred internetom, in tiste, ki sveta pred internetom niso in nikoli ne bodo poznali.

Zaradi bolj ali manj izgrajenega in statičnega habitusa starcev večina teh novega sveta, ki ga determinirajo predvsem globalizacija in internet ter druge IKT, nikoli ne bodo razumeli in vzeli za svojega. Generacije, ki prihajajo, pa zaradi pomanjkanja intimnih izkušenj s "starim" svetom nikoli ne bodo zares razumeli življenja, na katerega je navajena večina trenutnega prebivalstva zahodnega sveta. Obstaja pa generacija, ki je ne moremo uvrstiti v nobeno izmed teh dveh skupin. Nekateri ji pravijo "izgubljena generacija", sam pa jo vidim kot most med obema svetovoma. Govorim seveda o milenijcih.

Z izrazom milenijci označujemo ljudi, ki so bili rojeni med letoma 1981 in 1996. To so ljudje, ki so dovolj stari, da se na podlagi intimnih izkušenj iz odraščanja spomnijo življenja pred internetom, hkrati pa so bili ob vzponu in popularizaciji interneta in družbenih omrežij dovolj mladi, da so lahko hitro posvojili nove tehnologije in jih vzeli za svoje v času, ko se človek še osebnostno razvija. Specifičnost generacije milenijcev, predvsem zgodnjih, je še bolj izrazita v državah Vzhodne Evrope, kjer imajo ti ljudje tudi intimno izkušnjo z življenjem v sistemu pred kapitalizmom. Milenijci so tako edina generacija, ki ima organski potencial biti vezni člen med svetom, ki umira, in svetom, ki se rojeva.

Če se hočemo izogniti morbidnim simptomom te tranzicije, ki jih na političnem parketu v zadnjem desetletju ni bilo ravno malo, je tako smiseln poziv, ki ga je zajel Eric Swalwell z enim glavnih sloganov svoje zdaj že zaključne kampanje za demokratsko nominacijo za kandidaturo za predsednik ZDA: predajte štafeto! Čas je za radikalno generacijsko spremembo na položajih moči in odločanja, ki se zna zgoditi v prihajajočem desetletju.

Ne pravim, da bi se morali vsi starejši politiki umakniti iz političnega življenja, bi bilo pa odgovorno, da ustvarijo bolj odprt prostor za vstop predstavnikov novih generacij na položaje moči in odločanja – tistih, ki so bolj obremenjeni s prihodnostjo in razumevanjem priložnosti in nevarnosti, ki jih prinaša tehnološka disrupcija, kakor s preteklostjo ter z nostalgičnimi poskusi njenega obujanja.

Milenijci in predstavniki generacije Z, rojeni po letu 1996, ki jim politični položaji ne dišijo (in teh je po raziskavah veliko), imajo poleg vstopa v politiko še dve drugi možnosti aktivnega državljanstva za ustvarjanje boljše prihodnosti. Lahko postanejo čarovniki (wizzards), ki bodo s tehnološkimi izumi rešili odvisnost življenja človeške civilizacije od ekosistema tega planeta, lahko pa postanejo duhovniki (priests), ki bodo s pridiganjem pomagali doseči to, da ne uničimo našega edinega življenjskega habitata, preden čarovnikom uspe. Potrebujemo oboje!