Tudi o tem so govorili štirje slovenski poslanci v Evropskem parlamentu, ki bodo ali pa ne bodo krojili politike parlamenta v prihodnjih petih letih, ko so se v Bruslju pogovarjali z našim dopisnikom Petrom Žerjavičem. 

Ena izmed najbolj izpostavljenih in zanimivih tem te dni je opredeljevanje do vnovične kandidature sedanje predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen.  Von der Leyen je sicer kandidatka največje politične skupine v sedanji sestavi parlamenta, to je skupine desno sredinskih strank. 

Poslanci, Romana Tomc, Franc Bogovič, Klemen Grošelj in Milan Brglez imajo okrog tega precej različna stališča. 

Milan Brglez bi podporo odrekel, predvsem zaradi neenakih pogledov in odnosa Evropske komisije, ko gre za načela mednarodnega prava. V mislih je imel podporo Izraelu pri napadu na Gazo. Zdi se mu,  kot je dejal, da Von der Leynova občasno namesto zelenih oblačil, ki jih je obljubljala na začetku mandata zdaj obleče vojaška oblačila. 

Tudi Franc Bogovič je nikakor ne podpira brezpogojno. Zdi se mu, da je v iztekajočem se mandatu desna sredina, ki ji je tudi sam pripadal, naredila veliko napak, med drugim, ko gre za vprašanje migrantov, zelenega prehoda, kmetijstva. Poudaril je, da se je pogosto bolje razumel in mu je bilo lažje sodelovati s predstavniki skrajne desnice, konservativci in da je bil doslej parlament odločno preveč nagnjen v levo. 

Romana Tomc pravi, da nikoli ne podpira ne stranke ne osebe, ampak vsebino, ki jo sama podpira in zato podpira stališča Orbana in Fidesza.  Z Bogovičem sta se tudi strinjala, da so bile narejene velike napake pri enem izmed najbolj pomembnih in najbolj ambicioznih programov Evropske unije v preteklem mandatu – zelenem prehodu. 

Oba menita, da so cilji postavljeni nerealno, da ogrožajo dobrobit ljudi. Treba bo narediti korak nazaj, za tri korake naprej, meni Tomc. 

Bogovič je mnenja, da bi morali stvari prepustiti trgu in kot jo označi, nevtralni znanosti, tehnologiji. Vse ostalo se mu zdi ideološko vpletanje. 

Znanost  je že 20 let nazaj vedela, kam gredo stvari, pa smo vseeno prepustili naftni in podobnim industrijam, da delajo svoje! Trg ni tisti, ki lahko edini regulira takšne odločitve, odgovarja Brglez. 

Klemen Grošelj je ob tem opozoril, da Evropa zaostaja pri razvoju tehnologij. Ne samo na primer pri zdaj že razvpitih električnih avtomobilih, nazadujemo tudi pri klasičnih avtomobilih, prehitevajo nas azijske države. Zavzel se je za večja vlaganja v tehnološke raziskave, ne pa da še vedno gojimo nekakšne iluzije, da je Evropska unija vodilna na tem področju.  Ne verjame pa v tako imenovani "Havana efekt", torej, da bi se po Evropi zaradi vlaganj v električne avtomobile in v avtomobile z drugimi novimi tehnologijami, množično vozili samo s starimi avti, ker si večina ne bi mogla privoščiti novih. Nove tehnologije bodo nujne, tudi v pomoč pri odzivu na okoljske spremembe. Poplave, suša, ki nas zagotovo čakajo tudi letos nas morajo neprestano opozarjati na to. 

Kako trdna je demokracija znotraj Evropske unije?

Grošelj meni, da je demokracija ogrožena. Kam bo šla Evropska unija, v katero smer, v proevropsko, ali bolj v smer, ki jo zagovarjajo suverenistične sile? Vsekakor bi bila ključna bolj socialna in bolj demokratična Unija.    

Milan Brglez meni, da bi morala biti ključna beseda solidarnost, socialna varnost. Ključen je socialni zeleni prehod, torej pravičen, z močno socialno komponento. O tem se govori premalo. Bolj pozorni bi morali biti tudi na stanje človekovih pravic znotraj držav članic.

Romana Tomc razume vzpon skrajno desnih strank kot odgovor na vse bolj, kot pravi, od ljudi oddaljeno bruseljsko elito. Prepričana je, da bo na volitvah junija zmagala desnica. Skrbi jo tudi demografija, po njenem Evropa izumira. Ob morebitni prevladi desnice tudi na tem področju napoveduje resne ukrepe.

Vsi štirje poslanci govorijo o ljudeh, ki jih je treba poslušati, jim zagotoviti čim boljše življenje, blagostanje, pravičnost, različne oblike varnosti. Besede so si podobne, se pa za njimi skriva veliko zelo različnih vsebin.  Volivci bomo morali pazljivo prisluhniti in razumeti, da je od tega, kdo bo prihodnjih pet let odločal v Bruslju odvisno marsikaj, kar bo povsem neposredno zadevalo naša življenja, okolje in družbo, v kateri bomo živeli.