Predsednica po slovensko ... Slovenija gre naprej!

Ko se je v misli naroda (končno) spet vrnila predsednica, je bilo najbolj enostavno kot škodljive izpostaviti osebnostne značilnosti, ki so sicer bile za kandidaturo potrebne, a ki ženskam v Sloveniji (še posebno javno izpostavljenim političarkam) nikakor ne pristojijo. Njena odločnost in glasnost naj bi tako v prihodnje postali (politični) problem. Zdelo se je, kot da se za vsemi analizami skriva strah, navdan z vprašanjem, v kakšnih odnosih bo z ostalimi nosilkami in nosilci politične moči, če je (kot ženska) tako povzpetniška, ohola, željna pozornosti in moči, da je kandidirala in postala kar prva predsednica?

Izvolitev predsednice tako nikakor ne predstavlja razloga za (pre)veliko slavje, še posebej ne, če bomo v prihodnjih letih predvsem pri kritikah predsednice uporabljali povsem drugačna merila, kot smo jih, ko so državo vodili moški. Že sama volilna kampanja je ponudila dober vpogled v stanje seksizma na Slovenskem – zdelo se je, da mnogi v kandidaturi in izvolitvi ženske na položaj, ki naj bi v skladu z naravno dediščino stereotipiziranja pripadal moškim, vidijo nevarnost.

Slovenija gre naprej!

Zgolj grozodejstvu, ki ga preživljajo Američanke po tem, ko je konservativna večina na vrhovnem sodišču odločanje o svobodnem rojstvu otrok prepustila zveznim državam, se imamo zahvaliti, da so nekateri mediji (končno) nekaj dragocenih minut, namenjenih strateškim vprašanjem prihodnosti Slovenije, posvetili tudi temeljni pravici žensk. V novem mandatu bo namreč predsednica lahko imenovala nove kandidate in kandidatke za sodnike in sodnice ustavnega sodišča, kar bi v praksi lahko pomenilo marsikaj. Ker nobeno stališče ni odražalo jasne možnosti ukinitve tega civilizacijskega dosežka, je hitro spet nastopil čas za pomembnejše teme. 

Kljub temu, da je ravno med kampanjo Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) objavil novo lestvico, kjer je naša država obdržala 12. mesto od lani (ko je bila Slovenija sploh edina država, ki je na tem merjenju nazadovala), pa smo rezultat znižali še za 0, 1 točke, da bi na koncu zbrali 67, 5 točke. Zadnja leta nazadovanja Slovenije lahko pripišemo zaostanku, ki ga imamo za državami, ki enakost razumejo in poskušajo udejanjati v ustreznem institucionalnem in družbenem okvirju, kot predpogoj, ki zagotavlja demokratično izkušnjo vsem. Enakost kot nadstrankarsko vprašanje, kot pogoj svobode in demokracije, si lahko predstavljamo? Sprejemanje spolno občutljive zakonodaje, zbiranje ustreznih (tudi po spolu ločenih) podatkov, ki bodo omogočili, da najbolj ranljivim pomagamo najprej. Upoštevanje različnega položaja spola pri okrevanju in pripravah na krizo, si lahko kaj takega zamislimo? Daleč je še enakost. Slovenija gre naprej, s svojim tempom.

Županja

Občanke in občani lahko svojo oblast volimo tudi na lokalnih volitvah. V zadnjih tednih smo se lahko večkrat dali podučiti, da so lokalne volitve nekaj posebnega, saj ne odražajo (nujno) razmerij političnih moči na nacionalnem nivoju, v občinskih svetih se lahko sklepajo grešne koalicije, odločamo pa se o ljudeh, ki naj bi jih (bolj ali manj) osebno poznali. Res, zanimivi uvidi, ki pa ne uspejo pojasniti ali prepoznati fenomena, da očitno v svojih domačinskih okoljih poznamo precej manj žensk kot moških. Na prejšnjih volitvah smo izvolili komaj čez dvajset županj za več kot 200 občin. Je nemara težava nastopila že prej – in lokalno šerifovstvo ženskam vstop prepoveduje? Zna biti, da je nekaj na tem, nenazadnje so lopate, ceste, bagri in vodovodi bolj moško področje, kajne? Daleč je še razvoj.