Predstava, ki se odvija na odru Linhartove dvorane, se po zamisli koreografa Branka Potočana in dramaturginje Irene Štaudohar preoblikuje v prostor vhodov in izhodov, srečevanj, ločevanj, soočenj in izginevanj.
Plesna predstava Vrata se poigrava z enim najkonkretnejših pojmov, ki ovira, izolira, komunicira in ponuja upanje. Vrata v predstavi enkrat nastopajo kot metafora, drugič kot konkretni element iz vsakdana, tretjič pa s pomočjo plesalčevega giba postanejo breztežni abstraktni predmet, kot njihova dodatna okončina ali kafkovsko živa snov. Za vsakimi vrati se torej nahaja druga zgodba. Zato plesni oder predstave Vrata postaja neke vrste labirintovski hodnik, poln različnih prizorov, ki jih šest plesalcev s svojim gibanjem, emocijami in igranjem vseskozi spreminja v različne žanre - od lirike, abstraktnega giba, moškega preigravanja, ženskega zapeljevanja, vse do gegov, ki včasih spominjajo na neme filme.
