Margareta Navarska (1492-1542), sestra razsvetljenega kralja Franca I., je dobro poznala delo Dekameron svojega 200 let starejšega vzornika Boccaccia in je želela sestaviti njeno francosko različico, ker pa jo je prehitela smrt, ni napisala sto, ampak samo 72 zgodb, je v spremni besedi h knjigi zapisala Radojka Vrančič.
Od Boccaccia si je Navarska izposodila samo zamisel za zunanji okvir zbirke, in sicer družbo desetih žlahtnih gospa in gospodov, ki morajo zaradi naravne nesreče čakati nekje v samotnem kraju in si krajšajo čas s pripovedovanjem zgodb. Glavna tema teh je ljubezen, in sicer od najbolj pohotne do požrtvovalne zakonske zvestobe in poduhovljenega odrekanja. Zgodbe pa so Margareti Navarski predvsem iztočnica za razpravljanje in analize. To, po čemer se po mnenju Vrančičeve Heptameron razlikuje od večine prejšnjih podobnih zbirk, je očitni namen avtorice, da bo z njim ne le zabavala, ampak tudi učila.
