To ni le avtomobil, ampak je veliko več, pravita Viktor in Valentina. Od strelov in bombnih eksplozij povsem prerešetan, na videz uničen terenec ju je popeljal na varno, daleč stran – v Slovenijo. "Prekrasen avto, rešil naju je pred smrtjo. Čeprav je povsem prerešetan, nama je z njim uspelo prevoziti 2700 kilometrov," pove Viktor Šutjejev.
Vse od domačega Mariupola na jugu Ukrajine, ki ga sprva nista želela zapustiti. Kar dvajset dni sta se ob brutalni ruski ofenzivi s sokrajani skrivala v kleti stanovanjskega bloka. "Naš dom je bil tarča silovitega, neusmiljenega bombardiranja. Vse je gorelo, vse je bilo zavito v črn dim. Hiše so gorele tudi več dni skupaj. Ljudje so se zato zatekli v našo klet," razlaga žena Valentina Šutjejev.
Sredi zime smo ujeti v zaklonišču ostali brez elektrike, ogrevanja, tudi brez vode, grozljive razmere s opisujeta zakonca. "Otroci so prosili: "Pili bi," "Žejni smo," "Hočemo čaj," a mnogi niso imeli več vode. Da bi jo dobili, so zbirali sneg v vedrih, da se je otajal, potem pa so to vodo uporabljali za pitje," še pove žena.
Hči ju skoraj tri tedne ni mogla priklicati. Le nemočno lahko spremljaš novice, pravi, gledaš grozljive posnetke povsem porušenega domačega mesta. In se sprašuješ: Ali bom še kdaj videla očeta in mater ali ne? "In potem sem dobila klic – to je bila res radost," pove njuna hči.
Za seboj sta pustila tako rekoč vse. Preluknjani srebrni terenec je vse, kar jima je ostalo. A pravita, da sta lahko srečna, da sta sploh še živa. "Več ljudi je umrlo tam, v tistem zaklonišču. Trupel ni nihče odnesel, nihče se ni ukvarjal s tem. Umrle so položili kar na klop ob vhodu ali preprosto na tla," še pravi Valentina.
V Sloveniji je drugače, tiho in mirno. A kljub nočni mori, ki sta jo doživljala zadnjih nekaj tednov, si želita, da bi se nekoč lahko vrnila domov v Ukrajino.
KOMENTARJI (170)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.