'Njegova fizična drznost, in ni je bilo malo, ni nikoli premagala občutka za varnost. Razen seveda drznost njegovega uma ...'

Kot so še zapisali v sporočilu za javnost, in objavili na vladni strani, so Janši priznanje podelili za njegovo "vizionarsko in požrtvovalno delo ter za številne spodbude in vzor vztrajnosti na poti k skupnemu cilju – ustanovitvi Slovenskega gorniškega kluba Skala". V obrazložitvi pa so zapisali: 

Janez Janša je začel zahajati v gore še pred svojo polnoletnostjo. Delo na družinski kmetiji v Žalni pri Grosupljem ga je za to utrdilo, predvsem pa v njem zasejalo kleno ljubezen do rodne grude. Gore na obzorju so ga vabile k preizkušanju lastne vztrajnosti in potrebnega poguma, da je lahko kot nadobudni mladenič in mož z njihovih vrhov videl v zamejstvo, Evropo in svet.

Njegovo šolanje na klasični gimnaziji v Stični kljub takratnim svinčenim časom ni moglo ubežati vplivom Cistercijanskega samostana Stična, naj si bo v mislih, molitvi ali njegovi podobi. Študij v Ljubljani je pripomogel k odboju njegovega uma od laži in kraj takratnega političnega sistema, obenem pa ga je še bolj približal, ne nazadnje tudi fizično, goram, ki so mu vedno bolj bistrile duha. Planinec in alpinist z alpinističnim izpitom sta se združila v gornika. 

Janezu Janši nikoli ni bilo nič podarjeno, ne glede na njegovo družbeno vlogo. Tudi v gorah ne. Vse si je prehodil, presmučal, priplezal poleti in pozimi v snegu in ledu sam ali v družbi žene, otrok, znancev in prijateljev. Njegova fizična drznost, in ni je bilo malo, ni nikoli premagala občutka za varnost. Razen seveda drznost njegovega uma, ki je nemalokrat, kot se za velike može spodobi, kazala snop svetlobe čelne lučke naprej proti vrhu ali nazaj v udobje doline in zatočišče družine. 

Preplezane velike klasike, a tudi kakšna prvenstvena smer v slovenskih gorah, so se vrstile in postale skupaj z vzponi v Dolomitih vstopnica za vršace Zahodnih Alp. Centralni steber v Velikem Špičju, smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, smer Belač-Zupan v Šitah, Direktna v severni steni Špika, Skalaška s Čopovim stebrom v severni steni Triglava in zimsko prečenje grebena Košute so bile velike uverture za Stüdlov greben na Veliki Klek, prečenje masiva Mont Blanca in prvo slovensko ponovitev sploh Welzenbachove smeri v severozahodni steni Breithorna pozimi. In da ne bi bilo pozabljeno, je treba poudariti tudi udeležbo Janeza Janše na kar petindvajsetih gorniških taborih Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Lepeni v vlogi organizatorja in udeleženca.

In danes? Naključni gornik ne bo začuden, če bo v Janezu Janši ljubi Lepeni, Trenti, bovški kotlini ali na Kaninu zaslišal dolenjsko narečje sredi plezališča, na vrhu stene ali sredi smučišča. To bo zagotovo Janez Janša, ki bo med gorniškim klepetom pripravljen deliti z njim zadnji požirek vode ali še kako želeni ostanek dopoldanske malice, shranjen za zlato gorniško rezervo. Veliko, bolje rečeno, vedno več jih je, ki so ponosni, da so lahko gorniški sodobniki Janeza Janše. Ali kakor v skalaškem zanosu radi rečejo: "Bog lonej, da smo pr'jatlj!"

Priznanje skalašev je posthumno prejel tudi lansko leto preminuli član kluba Ivo Jakob. Na slovesnosti so podelili še prve spominske značke ob 100-letnici delovanja skalašev na Slovenskem. Prejeli so jih njeni ustanovni očetje, in sicer prav tako Janez Janša ter gorska vodnika Anton Jeglič in Bojan Pograjc.

Gorniki, zbrani v Slovenski gorniški klub Skala, ohranjajo tradicijo velikih mož slovenskega gorništva, alpinizma in planinstva, so še sporočili iz kabineta predsednika vlade in dodali, da se v kamniško-savinjsko alpskem svetu mednje uvršča predvsem Franc Kocbek, "idealist, neutrudni voditelj gornikov svojega časa in vzornik generacijam, ki mu sledijo". Kocbekovo priznanje je tako najvišje priznanje, ki ga za doprinos k delovanju skalašev in širjenju njihovih vrednot, ciljev in dela podeljuje Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov.