Po poročanju zagrebškega radia 101 je predsednik hrvaške kmečke stranke (HSS) in predsednik sabora Zlatko Tomčič med popoldanskim zasedanjem hrvaške vlade dejal, da se Zagreb in Ljubljana še vedno dogovarjata o napovedanem srečanju med Drnovškom in hrvaškim premierom Ivico Račanom in dodal, da zanj še nima uradne potrditve. Slovenski premier naj domnevno ne bi želel priti v Zagreb, če hrvaška vlada ne bi imela jasnega stališča o možni rešitvi vprašanja Piranskega zaliva in meje na splošno.
Premiera sta se za srečanje dogovorila po poslabšanju odnosov med državama, do katerega je prišlo zaradi kopičenja incidentov med slovenskimi in hrvaškimi ribiči, pa tudi aretacije piranskega občinskega svetnika Joška Jorasa, ki so ga sicer iz hrvaškega zapora v petek predčasno, a pogojno, izpustili.
Po še nepotrjenih napovedih se bo slovenski premier, ki ga bo spremljal tudi zunanji minister Dimitrij Rupel, v Zagrebu srečal še s hrvaškim predsednikom Stipetom Mesičem in predsednikom sabora Zlatkom Tomčičem, minister Rupel pa naj bi se sestal s hrvaškim kolegom Piculo.
Račan je za arbitražo
Pred srečanjem je Račan je v pismu Drnovšku zapisal, da za Zagreb lani parafirani sporazum o meji ne more biti podlaga za rešitev vprašanja meje, saj na Hrvaškem nima podpore niti v saboru niti v vladajoči koaliciji. Vprašanje meje je tako treba rešiti z arbitražo, za kar Račan potrebuje potrditev sabora, ali pa začeti nova pogajanja. Po njegovi oceni sporazum nima pravnih učinkov, medtem ko slovenski predstavniki trdijo, da bo pomemben element v morebitni arbitraži. Račan je tudi zavrnil možnost zamrznitve sporazuma z besedami, da v sedanjem vzdušju ni mogoče pustiti reševanja tega problema za kdaj drugič.
Premier Drnovšek je v odzivu na Račanovo pismo ponovil, da je Slovenija pričakovala, da bosta državi s sporazumom o meji rešili vprašanje meje. Kot je dejal, ima slovenska vlada izhodišča samo za dvostranska pogajanja in za parafirani sporazum o meji, v primeru formalnega predloga hrvaške strani za arbitražo pa bo morala sprejeti drugačno stališče in ga tudi potrditi v državnem zboru. Za Slovenijo je arbitraža najslabša med možnimi rešitvami, saj pomeni dolgotrajen in drag postopek, pri katerem bi samo predpriprave lahko trajale dve leti. Predmet morebitne arbitraže bi sicer, glede na to, da je bilo pred začetkom lanskih pogajanj "več ali manj pogojno" usklajene že 99 odstotkov meje na kopnem, po besedah Drnovška lahko bil le zadnji odsek na kopnem, t.j. ob Dragonji, in morska meja.
Slovenija je ob osamosvojitvi nadzirala celoten Piranski zaliv
Glede meje med državama je stališče Slovenije, da sta državi mejo opredelili v osamosvojitvenih dokumentih junija 1991, kjer sta določili, da je nekdanja republiška meja postala državna meja med novima državama. Mejo na morju je bilo treba šele določiti, saj med republikama razmejitve na morju ni bilo, glede na to, da je v SFRJ obstajalo enotno teritorialno morje. Stališče Slovenije je tudi, da je treba upoštevati stanje na dan 25. junija 1991 (status quo), ko je slovenska policija nadzirala celoten Piranski zaliv, izven zaliva pa teritorialne vode do stika z odprtim morjem.
Sporazum o meji sta 19. julija lani potrdili obe vladi, dan zatem pa je bil parafiran s strani vladnih pooblaščencev obeh držav in 25. julija potrjen v odboru DZ za zunanjo politiko, tako da ga slovenski premier lahko podpiše. Hrvaški premier pa tega pooblastila v saboru ni dobil, saj je sporazum tam naletel na vsesplošno nasprotovanje.
Odprti tudi vprašanji NEK in varčevalcev stare LB
Med državama ostaja odprto tudi vprašanje Nuklearne elektrarne Krško. Sabor je 3. julija ratificiral pogodbo med vladama o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v NEK, njenim izkoriščanjem in razgradnjo. Ob tem pa je sprejel dopolnilo, po katerem bo sabor moral dati predhodno soglasje k programu odlaganja radioaktivnih odpadkov ter o programu razgradnje elektrarne. Pogodba o NEK, ki sta jo vladi podpisali decembra lani, pa je na slovenski strani v rokah ustavnega sodišča. Slednje je na seji 26. junija sicer obravnavalo predlog 31 poslancev DZ za izrek mnenja o ustavnosti te meddržavne pogodbe, a je ugotovilo, da še niso izpolnjeni pogoji, ki bi omogočali ustavnosodno presojo, zato je odločanje v zadevi odložilo.
Prišlo pa je tudi do zastoja na pogajanjih naslednic o prevzemu garancij nekdanje SFRJ za stare hranilne vloge varčevalcev, ki potekajo pod okriljem Mednarodne banke za poravnave (BIS) v Baslu, zato so postale glasnejše zamisli o dvostranskem reševanju tega vprašanja, kot tudi o iskanju drugih posrednikov, med drugim Sveta Evrope. Slovenija vztraja, da je treba to vprašanje reševati v okviru nasledstva oziroma omenjenih pogajanj, vztraja pa tudi pri teritorialnem načelu, po katerem bi vsaka naslednica prevzela jamstvo za varčevalce na svojem ozemlju, kar je Slovenija že storila. Z njo se strinja tudi ZRJ, medtem ko v Zagrebu, Sarajevu in Skopju menijo, da bi morala jamstva prevzeti država, kjer je bil sedež banke. Različna izhodišča naj bi bila tudi razlog neuspeha dosedanjih pogajanj v Baslu.
