Premierna uprizoritev letošnje diplomske predstave študentov AGRFT

Makedonski dramatik Goran Stefanovski v Bakanalijah obuja antični mit, ki ga je v svoji tragediji Bakhantke uporabil že Evripid. Stefanovski je mit o samodržnem vladarju Penteju in neusmiljenem bogu Dionizu, ki skuša ponovno uveljaviti svoj kult, aktualiziral in ga posvetil vojni krizi na Balkanu, hkrati pa je v gledališkem besedilu tematiziral gledališče, tako da se tekst dotika tudi problema igralske umetnosti. Bistveno je avtor posegel v starogrški mit z vključitvijo voajerskega načela. Voajerizem nastopa kot simptomatična drža nosilcev dogajanja in ne dopušča nepristranskosti in nedolžnosti v opazovanju - vsi smo soodgovorni nosilci krivde, kdor pa se temu skuša izogniti, ga doleti kazen. Ko je na pohodu brezsramni voajerizem, ni več prostora za zasebnost in varovanje intimnega. Bakanalije nas skušajo aktivirati kot družbena bitja, ki naj bi ujela sled izginevanja antične kulture in izrojenost njenih vrednot v prostoru zahodnoevropske civilizacije. V nas poskušajo prebuditi pozabljena občutja praenotnosti in težnjo človeka, ljudi, po skupnem ustvarjanju in podoživljanju, hkrati pa so tudi prikaz naše nezmožnosti za uresničitev te težnje. So trpka tragedija, v kateri so izčrpana vsa sredstva - razum, čustva in strasti, mit je razbit in zlorabljen, moralne norme pa relativizirane.