Sporna določba, uvedena z novelo zakona leta 2024, farmacevtskim strokovnim delavcem prepoveduje, da bi zaradi osebnih, verskih ali etičnih prepričanj zavrnili izdajo zdravil ali drugih izdelkov za podporo zdravljenju. Pri tem je sindikat menil, da gre za absolutno izključitev pravice do ugovora vesti, kar naj bi bilo v nasprotju z ustavo.
Ustavno sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da pravica do ugovora vesti sicer obstaja, vendar ni neomejena. Po presoji sodnikov delo farmacevtov ni neposredno povezano z odločitvami o zdravstvenih posegih ali z njihovim izvajanjem. Farmacevti namreč praviloma zgolj izvršujejo že sprejete odločitve v zdravstvenem sistemu, zato njihova vloga ni dovolj neposredna, da bi bila zaščitena v okviru ustavne pravice do ugovora vesti.
Sodišče je ob tem izpostavilo tudi pomen pravic pacientov, zlasti pravice do dostopa do zdravil in zdravstvenega varstva. Prepoved ugovora vesti naj bi zagotavljala nemoteno in enakopravno oskrbo vseh pacientov, ne glede na osebna prepričanja posameznega farmacevta.
Sindikat je med drugim v zahtevi za presojo opozoril tudi na neenak položaj farmacevtov v primerjavi z drugimi zdravstvenimi delavci, kot so zdravniki, ki lahko uveljavljajo ugovor vesti. Vendar je ustavno sodišče presodilo, da ti poklici niso v primerljivem položaju. Zdravniki namreč neposredno odločajo o posegih in jih izvajajo, medtem ko je vloga farmacevtov posredna.
Odločitev je bila sprejeta s sedmimi glasovi proti dvema. Sodnika Klemen Jaklič in Rok Svetlič sta glasovala proti, več sodnikov pa je podalo tudi ločena mnenja.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.